alejinaD.: Indonezija #1

Indonezija. Niti ne zveni tako znano pa vendar, ko omeniš Bali vsi vsaj približno vedo kje je to. Seveda Bali še zdaleč ni edini, ki slovi po super dogodivščinah in toliko stvari v Indoneziji je še lepših od Balija. Ko greš z otoka na otok je kot bi pristal v popolnoma drugi državi. Toliko različnih ljudi, navad, kultur in kar ne moreš verjeti, da se tudi narava spreminja skupaj z vsem tem. Ja, Indonezija je resnično čudežna dežela.

Da bi spoznala čim več lepot Indonezije in ne le preživela svoj čas ob poležavanju na njenih čudovitih plažah, sva se s fantom odločila potovati skupaj s Shappo. To je bila ena boljših odločitev, saj si prihraniš ogromno živcev pa tudi precej denarja kot če bi se odločila potovati v lastni režiji in si sproti na potovanju iskati prevoze, prenočišča ter lokalne agencije za posamezne oglede znamenitosti. Naš vodič Nikola se je na potovanju res potrudil in nam omogočil, da smo se maksimalno sprostili, uživali in doživljali pristno Indonezijo kot pravi popotniki.

Sedaj pa se udobno namestite, kajti prvi del popotovanja po Indoneziji se začne … zdaj!

12. julija smo se ob 10:30 odpravili iz Ljubljane in se zapeljali do Benetk, kjer smo ob 15:50 imeli let v Dubaj. Tja smo prišli ob 23:35 po lokalnem času, ki je 2 uri pred našim, torej smo bili v zraku slabih 6 ur. Dolgo 11 urno čakanje v Dubaju smo si mislili popestriti z gledanjem nogometne tekme Argentina-Nizozemska, a je bila v baru strašanska gneča, tako da smo se malo potikali po trgovinicah in vsake toliko preverili rezultat tekme. Navsezadnje smo se odločili, da se odpravimo na ogled Dubaja, čisto tako - da lahko kasneje rečeš da si bil tam, kajti vsi vemo, da le letališče ne šteje. Že samo iskanje izhoda iz terminala je bil podvig, saj je letališče resnično ogromno. Po napotkih z informacij smo nekako našli izhod, stopili skozi vrata v vročo noč in zrak poln vlage. Spravili so nas v taksije, ki jih vozijo ženske. In te ženske zares obvladajo vožnjo! Zapeljali smo se do najvišje zgradbe na svetu Burj Khalifa, ki meri 828m in se tam na hitro poslikali. Vlaga v zraku je zarosila leče objektiva pa tudi tema ni pripomogla k boljši kvaliteti slik, tako da nam je bilo malce žal, da nismo ubogali nasvetov vodiča Xpress skupine Braneta, ki je dejal, da se je na ogled bolje odpraviti ob svitanju. Naslednji postanek je bil hotel Burj al Arab, ki je znan po svoji veličastni obliki jadra. Na našo žalost v temi, ob 2h zjutraj ne zgleda nič kaj veličastno, tako da le upoštevajte nasvete svojih vodičev. Spravili smo se v taksi ter nazaj do letališča ob tem pa uživali v razgledu na nočno življenje v Dubaju. Taksimeter je pokazal 155 AED, kar je okoli 35€ - za nas pa je bil ogled Dubaja neprecenljiv ;)

Izmučeni smo se na terminalu spravili iskat ležalnike, a brez uspeha saj so bili vsi zasedeni, tako da nam ni preostalo drugega kot spalke položiti na tla in malce zadremati. Ko smo si malce odpočili je prišel na vrsto »zdrav« McDonald's zajtrk, zopet sprehajanje po trgovinicah in nazadnje tudi kavica v Starbucksu. 11:15 smo končno dočakali let v Jakarto, kjer smo si na letalu družbe Emirates čas krajšali z gledanjem filmov, serij in igranjem igric. Po uspešnem pristanku v Jakarti na letališču Sukarno Hatta smo si morali najprej priskrbeti vizo, ki je stala 27€ oziroma 28€ če so bili »dobre« volje. Seveda moraš nato čakati še v drugi vrsti, kjer ti vizo prilepijo v potni list in šele nato se tvoje spoznavanje te čudovite dežele lahko prične. Prva stvar je seveda menjava denarja iz evra v indonezijske rupije. Po besedah vodiča je boljši tečaj v menjalnicah na levo in resnično na desni strani nihče ni menjal denarja. Tečaj je bil 15.000 IDR za 1€, kar je bil dejansko najslabši tečaj na našem celotnem potovanju, a smo si tu zamenjali le za prve najnujnejše stroške cca. 100€. Vsak je dobil kar zajeten šop bankovcev in se mučil vse to prešteti, da niso slučajno izgubili kakšno nulo na katerem od bankovcev in bi namesto 100.000 IDR dobili 10.000 IDR. Vsi novi milijonarji smo nato stlačili prtljago v mini kombi, se še mi zbasali notri in se okoli 30 minut vozili do hotela Alinda v ulici Jalan Jaksa. Sobe seveda po pričakovanjih niso bile luksuzne, a na to malo malenkost se tako ali tako pripraviš že pred potovanjem. Rjuhe na postelji so bile sumljive, tako da je spalka prišla še kako prav. Na strehi oziroma zgornji terasi kjer se razprostira čudovit razgled na Jakarto smo si ogledali finale svetovnega prvenstva v nogometu in spili pivce, dve, tri po katerega si se moral sprehoditi do recepcije 5 nadstropij niže. Nato smo se utrujeni odpravili v posteljo.

Zjutraj smo na zgornji terasi zajtrkovali, čeprav zajtrk ni bil ravno nasiten, okusen pa tudi ne. Bolj slabo popečena zelenjava v omleti iz enega jajčka, sam pa si lahko natočil kavo ali čaj v skodelico. Poleg tega je bilo pred odhodom treba najti tudi menjalnico. V prvi nama niso hoteli zamenjati denarja, ker so bili bankovci prepognjeni in ne čisto ravni, tako da so naju poslali v menjalnico 3 zgradbe naprej. Tu sva zamenjala 300€, tečaj pa je bil 15.700 IDR in je bil dejansko najboljši tečaj na celi poti. Od milijončka indonezijski rupij sem se takoj poslovila, saj je romal k vodiču. Tu so bili seveda tudi stroški za vodo v plastenkah, kjer se cena za pol litra giblje od 2.000 do 10.000 IDR.

Ob 10h smo se odpravili na oglede. Prvi je na vrsto prišel znameniti indonezijski spomenik, ki ga je dal zgraditi takratni predsednik Sukarno - Monumen Nasional skrajšano Monas, ki stoji sredi Merdeka trga in je postavljen v spomin na boj za indonezijsko neodvisnost. Šli smo samo do prve ploščadi, ker bi vrh vzel preveč časa, ampak tudi s prve ploščadi je razgled kot vidite na sliki prelep. Sonce je pripekalo kot noro, tako da je bila že tam krema za sončenje a must have izdelek. V spodnjih prostorih spomenika, ki so malce hladnejši, smo se dodobra spoznali z Javansko zgodovino, kjer so postavljeni prizori in opisi njenih začetkov in ob pripovedovanju vodiča je bila celo zgodovina zanimiva. Indonezijci dobro skrbijo za našo kondicijo, saj so vhodi in izhodi iz znamenitosti povečini narejeni po najdaljši možni varianti, a smo namesto peš honde raje počakali na vlakec, ki nas je odpeljal do izhoda.

Drugi postanek je bil prav nevsakdanje doživetje, od muzeja Maritime (Bahari) skozi tržnico do pristanišča, kjer smo se v čolničkih popeljali po izredno umazani vodi skoraj do morja in se obrnili nazaj do izhodiščne točke. Vožnja je trajala slabe pol ure, vmes pa smo imeli možnost opazovati ladje in delavce na njih. Skozi tržnico nazaj do ribje tržnice, kjer najdete tudi kokoške (tako žive kot tudi obglavljene). Skupaj s tisto vročino vse skupaj tvori izredno zanimiv in močan vonj, tako da sem bila skrajno vesela, da tisti dan zajtrk v hotelu ni bil obilen. Sredi ulice smo se obrnili kajti – sploh nam ni bilo treba iti tja. Če bi to vedela res ne bi šla, tako pa sem mislila da je to na poti do našega naslednjega postanka.

Naslednja destinacija je bil Fatahilah trg, kjer si lahko ogledate tako zgodovinski muzej kot tudi muzej senčnih lutk Wayang, a ker smo bili tam v času ramadana je bil seveda zaprt. Beseda Wayang je po javansko izraz za sence, vendar se v sodobnem svetu beseda uporablja predvsem kot izraz za lutke. Ob trgu smo se sprehodili tudi po ulici, kjer so postavljene stojnice s spominki, zapestnicami in hrano. Zaradi peklenske vročine smo si privoščili pijačo v Cafe Batavia, ki je druga najstarejša zgradba v centralni Jakarti, zgrajena in opremljena v nizozemskem slogu prav tako pa so tudi cene evropske. Klimatizirani prostori, spodobni toaletni prostori, počitek za oči v gostilni in miza ob oknu s čudovitim pogledom na trg in zgodovinski muzej je odtehtal tistih 90,000 IDR za navadno kavo in Sprite.

Tu pa se zaključi zgodba z Jakarto kajti zopet sledi let z letališča v Jakarti do letališča v Jogjakarti. Dovoljena teža prtljage v notranjem letu je bila 15kg na osebo, vendar smo check-in opravili skupinsko, tako da se je teža porazdelila med vse in doplačilo ni bilo potrebno. Plačati pa moraš izstopno takso, ki je tokrat znašala 40,000 IDR na osebo.

Več o Jogjakarti pa drugič ;)