Indonezija #2


V prejšnji objavi ste lahko brali o potovanju iz Slovenije v Indonezijo in si na slikah ogledali par znamenitosti Jakarte, v današnji objavi pa si oglejmo s čim nas bo navdušila Jogjakarta.

Pot iz Jakarte v Jogjakarto je izredno hitro minila, saj je bil razgled z letala čudovit in imela sem srečo, da so mi dodelili sedež ob oknu. Ko smo prispeli v Jogjakarto smo počakali na prtljago in se posedli v avtobus do hotela Metro Guest house na ulici Prawirotaman 2. Sobo si lahko izbral v odmaknjenem delu hotela, da te hrup ob bazenu ne moti ali pa neposredno ob bazenu. Hitra osvežitev in po želji spoznavni žur ob bazenu, ki je trajal dolgo v noč. 



Naslednji dan so se nas vsaj toliko usmilili, da je bil odhod iz hotela na oglede šele 10:20. Če nisi mogel vstati pa si lahko cel dan poležaval tudi v hotelu. Pred odhodom so nas razvajali še z zajtrkom: 2 pečena toasta, maslo, marmelada, jajčka na oko in kos lubenice ter kava ali čaj, ki so nas držali pokonci do kosila. Pol ure vožnje do Sultanove palače - Kraton, ki sicer ni daleč, a indonezijski gumijasti čas (Jam Karet) je pač prispeval svoje. To je bil tudi eden tistih dni, ko nas je spremljalo kislo vreme z občasnim dežjem, a nas to ni pretirano motilo. 
 





Pri ogledu palače turisti lahko vidimo kako se Javanska kultura ohranja skozi zgodovino, opazimo lahko raznorazne zbirke keramike, orožja, slik, vendar daleč najbolj zanimiva je sultanova častna straža. Snažni momci kot vidite na slikah ;) 




Nadalje smo si ogledali kompleks sultanovih bazenov Tamansari. Še vedno pred vhodom v kompleks najdemo dvoje vrat, zahodna vrata so nekoč uporabljali kot glavni vhod, vzhodna pa se v današnjem času uporabljajo kot vhod za turiste. Sami bazeni so sicer lepi na pogled, a bolj kot bazeni so nas zanimali objekti ob njih. Prvi je poseben prostor, ki je bil namenjen sultanovim ženam in hčeram za počitek in preoblačenje. Druga zgradba je namenjena posebej za sultana. Ta je imel na eni strani prostor za počitek, na drugi garderobo in stolp na sredini je bil namenjen opazovanju žena in hčer med plavanjem oziroma namakanjem v bazenu. 







Še zadnja stvar v tem kompleksu vredna ogleda je vodna mošeja, do katere smo prišli po tunelu. Osrednje področje je malce dvignjena platforma do katere vodijo štiri stopnice in nato še ene stopnice do prvega nadstropja. Tu smo kar nekaj časa porabili za fotografiranje in ko smo bili vsi zadovoljni s svojimi fotkami je bil čas za obisk naslednje turistično znane točke – templja Prambanan. 




Zopet majhna razdalja, a dolga vožnja. Da pa bi kar se da hitro minila, nam je vodič Niks pripovedoval zgodbo o nastanku templja in ker je bila predstavljena na zabaven način, si jo je vsakdo zapomnil. Sicer se gre za zgodbo o vitki devici, ampak resnično vam priporočam Niksovo zabavno verzijo. Ker smo bili tudi malce tečni zaradi lakote, se nas je Niks usmilil in nas pred vstopom v tempelj peljal na kosilo. Povedal nam je kaj je na meniju mi pa smo ob vsaki jedi, ki jo želimo dvigovali roke. Če ste velik jedec vam bo porcija ob templju definitivno premalo, saj so dokaj majhne, torej si za vsak slučaj raje priskrbite dve. 



Zopet dolga peš pot do tega hinduističnega templja, nastalega v 9. stoletju, ki pa zaradi veličastnega razgleda nanj hitro mine. Največji in tudi najlepši je tempelj posvečen bogu Šivi, ob njem pa stojita templja posvečena Višnu in Brahmi. Opazimo tudi manjše templje, vendar smo pozornost posvetili predvsem tem trem največjim in v dva celo vstopili. V notranjosti je le sobana s kipom, tako da dejansko nič posebnega in se templje bolj splača opazovati od zunaj. Največji tempelj posvečen Šivi pa naj bi imel štiri sobane, a je bil zaradi prenove zaprt. Ko greste proti izhodu, se le ozrite nazaj na tempelj saj je razgled, ki se odpre čudovit. Če imate super vodiča kot mi, vam bo pokazal tudi izredno dobro točko za slikanje nekje med drevesi. 




Sledila je vožnja uro in pol do naslednjega templja, tokrat budističnega Borobudurja. Še posebej čudovit naj bi bil ob sončnem zahodu ali vzhodu, a kot rečeno nas je vreme tisti dan pustilo na cedilu. Vseeno pa je bil razgled s templja na zeleno pokrajino in dramatično oblačno nebo neopisljiv. 
Tempelj v obliki simetrične stupe je zgrajen iz kamnitih blokov in zasnovan na budistični viziji kozmosa, ki se začne v vsakdanjem svetu in se kot spirala dviga do nirvane – budističnih nebes. Ravno zato priporočajo hojo okoli templja v smeri urinega kazalca, ne le v primeru Borobudurja temveč vseh budističnih templjih, kajti le na ta način je možno doseči nirvano. Kljub temu, da je pod okriljem UNESCA pa ga je ljudem uspelo oskruniti in ukrasti večino Budinih glav, ki so se skrivale pod vsako stupo (kupolo v obliki zvonca). Ampak glede na to, da je preživel izbruh bližnjega vulkana in bombni napad ter obiske tisočih turistov, tempelj še vedno ohranja vso svojo veličastnost.





Zaradi pozne ure in slabega vremena so bile vse stojnice pred templjem zaprte, tako da smo se odločili za vrnitev proti mestu, kjer je sledila večerja, nakupovanje in vožnja z bečaki, taksijem ali avtobusom nazaj do hotela. Mi smo se na večerjo podali v restavracijo na ulici, kjer sediš kar na tleh po turško. Imeli smo možnost pokušine goloba, a nihče od nas ni zbral toliko poguma za pokušanje njihovih specialitet. Naročili smo bolj varno varianto in sicer pečen riž s piščancem. Seveda smo srčno upali, da ne bo namesto kakšnega piščanca res golob. Dobili smo majhno bedro piščanca, ki je očitno bolj športen tip, saj je bil koščen in žilav. Prijeten ambient so ustvarili poulični glasbeniki, ki so nam zapeli Every little thing od Bob Marleya in ker so bili res super, smo jim dali par tisoč rupij in jih zaprosili za bonus pesem. 


Po večerji smo se držali načela po katerem Malioboro ulica na kateri smo se nahajali slovi: »Shop till you drop«. Vključili smo svoje pogajalske sposobnosti in nižali cene izdelkov, ki so bile že tako dokaj nizke. Ulica je zares dolga in nabita z vsemi stojnicami in trgovinicami, tako da si je zares potrebno vzeti čas, imeti pa moraš tudi dobre živce saj je vsepovsod precejšnja gneča. Zadovoljna z nakupljenim plenom sva se s fantom odločila vrniti v hotel. Tako sva poiskala voznika bečaka, mu pokazala naslov in ime hotela ter se prepričala če ve kje se hotel nahaja. Povprašala sva ga za ceno, ki je prvotno znašala 60.000 IDR a jo je spustil na 30.000 IDR za dve osebi. Verjetno bi jo spustil tudi na 20.000 IDR a se nama je smilil, ker mora kolo poganjati kar dolgo, midva skupaj pa sva težka čez 100kg. Mislim, da je to definitivno ena izmed stvari, ki jih v Indoneziji ne smete zamuditi. Sprva tudi meni zamisel o vožnji z bečaki ni bila všeč, saj so njihove ceste noro prometne. Poleg tega bečak nima nikakršne luči, vsak po cesti vijuga malo sem malo tja, kjer je pač prostor, prehitevajo in ob tem hupajo, ne upoštevajo semaforjev kajti rdeča luč je bolj priporočilo kot pravilo pa vendar v vseh teh dneh nismo videli niti ene same prometne nesreče. Good job people of Indonesia! 
Pot z bečakom je bila dolga, a sva na koncu srečno prispela do pravega hotela. Še ena fotka za spomin in hop pod tuš ter na pizza party. 


Uspelo nam je pojesti 12 pic, ki jih je fant iz picerije sproti prinašal. Dokaj zgodaj smo se spravili v postelje, kajti naslednji dan je bil odhod iz hotela skupaj s kovčki ob 8h. Zajtrk je bil popolnoma isti kot prejšnji dan, a smo se dodobra najedli in se spravili v avtobus. Še dobro da je bil udoben, kajti čakala nas je dolga vožnja. Okoli 12h smo prišli v vzhodni del Jave, torej smo prečkali mejo med civilizacijo in divjino. Ob 2h smo le dočakali kosilo in uro kasneje spet nadaljevali pot proti Bromu.


 

Kaj se je dogajalo ob vulkanu Bromo pa v naslednji objavi.

Oznake: , ,