V prejšnji objavi ste lahko brali o potovanju iz Slovenije v Indonezijo in si na slikah ogledali par znamenitosti Jakarte, v današnji objavi pa si oglejmo s čim nas bo navdušila Jogjakarta.
Pot iz Jakarte v Jogjakarto je izredno hitro minila, saj je bil razgled z letala čudovit in imela sem srečo, da so mi
dodelili sedež ob oknu. Ko smo prispeli v Jogjakarto smo počakali na prtljago in se posedli v
avtobus do hotela Metro Guest house na ulici Prawirotaman 2. Sobo si lahko
izbral v odmaknjenem delu hotela, da te hrup ob bazenu ne moti ali pa
neposredno ob bazenu. Hitra osvežitev in po želji spoznavni žur ob bazenu, ki
je trajal dolgo v noč.
Naslednji dan so se nas vsaj toliko usmilili, da je bil odhod
iz hotela na oglede šele 10:20. Če nisi mogel vstati pa si lahko cel dan
poležaval tudi v hotelu. Pred odhodom so nas razvajali še z zajtrkom: 2 pečena
toasta, maslo, marmelada, jajčka na oko in kos lubenice ter kava ali čaj, ki so
nas držali pokonci do kosila. Pol ure vožnje do Sultanove palače - Kraton, ki
sicer ni daleč, a indonezijski gumijasti čas (Jam Karet) je pač prispeval
svoje. To je bil tudi eden tistih dni, ko nas je spremljalo kislo vreme z
občasnim dežjem, a nas to ni pretirano motilo.
Pri ogledu palače turisti lahko
vidimo kako se Javanska kultura ohranja skozi zgodovino, opazimo lahko
raznorazne zbirke keramike, orožja, slik, vendar daleč najbolj zanimiva je
sultanova častna straža. Snažni momci kot vidite na slikah ;)
Nadalje smo si
ogledali kompleks sultanovih bazenov Tamansari. Še vedno pred vhodom v kompleks
najdemo dvoje vrat, zahodna vrata so nekoč uporabljali kot glavni vhod, vzhodna
pa se v današnjem času uporabljajo kot vhod za turiste. Sami bazeni so sicer
lepi na pogled, a bolj kot bazeni so nas zanimali objekti ob njih. Prvi je
poseben prostor, ki je bil namenjen sultanovim ženam in hčeram za počitek in
preoblačenje. Druga zgradba je namenjena posebej za sultana. Ta je imel na eni
strani prostor za počitek, na drugi garderobo in stolp na sredini je bil
namenjen opazovanju žena in hčer med plavanjem oziroma namakanjem v bazenu.
Še
zadnja stvar v tem kompleksu vredna ogleda je vodna mošeja, do katere smo
prišli po tunelu. Osrednje področje je malce dvignjena platforma do katere
vodijo štiri stopnice in nato še ene stopnice do prvega nadstropja. Tu smo kar
nekaj časa porabili za fotografiranje in ko smo bili vsi zadovoljni s svojimi
fotkami je bil čas za obisk naslednje turistično znane točke – templja
Prambanan.
Zopet majhna razdalja, a dolga vožnja. Da pa bi kar se da hitro
minila, nam je vodič Niks pripovedoval zgodbo o nastanku templja in ker je bila
predstavljena na zabaven način, si jo je vsakdo zapomnil. Sicer se gre za zgodbo
o vitki devici, ampak resnično vam priporočam Niksovo zabavno verzijo. Ker smo
bili tudi malce tečni zaradi lakote, se nas je Niks usmilil in nas pred vstopom
v tempelj peljal na kosilo. Povedal nam je kaj je na meniju mi pa smo ob vsaki
jedi, ki jo želimo dvigovali roke. Če ste velik jedec vam bo porcija ob templju
definitivno premalo, saj so dokaj majhne, torej si za vsak slučaj raje
priskrbite dve.
Zopet dolga peš pot do tega hinduističnega templja, nastalega v
9. stoletju, ki pa zaradi veličastnega razgleda nanj hitro mine. Največji in
tudi najlepši je tempelj posvečen bogu Šivi, ob njem pa stojita templja
posvečena Višnu in Brahmi. Opazimo tudi manjše templje, vendar smo pozornost
posvetili predvsem tem trem največjim in v dva celo vstopili. V notranjosti je
le sobana s kipom, tako da dejansko nič posebnega in se templje bolj splača
opazovati od zunaj. Največji tempelj posvečen Šivi pa naj bi imel štiri sobane,
a je bil zaradi prenove zaprt. Ko greste proti izhodu, se le ozrite nazaj na
tempelj saj je razgled, ki se odpre čudovit. Če imate super vodiča kot mi, vam
bo pokazal tudi izredno dobro točko za slikanje nekje med drevesi.
Sledila je vožnja uro in pol do naslednjega templja, tokrat
budističnega Borobudurja. Še posebej čudovit naj bi bil ob sončnem zahodu ali
vzhodu, a kot rečeno nas je vreme tisti dan pustilo na cedilu. Vseeno pa je bil
razgled s templja na zeleno pokrajino in dramatično oblačno nebo neopisljiv.
Tempelj v obliki simetrične stupe je zgrajen iz kamnitih blokov in zasnovan na budistični viziji kozmosa,
ki se začne v vsakdanjem svetu in se kot spirala dviga do nirvane – budističnih
nebes. Ravno zato priporočajo hojo okoli templja v smeri urinega kazalca, ne le
v primeru Borobudurja temveč vseh budističnih templjih, kajti le na ta način je
možno doseči nirvano. Kljub temu, da je pod okriljem UNESCA pa ga je ljudem uspelo oskruniti in ukrasti večino Budinih glav, ki so se skrivale pod vsako stupo (kupolo v obliki zvonca). Ampak glede na to, da je preživel izbruh bližnjega vulkana in bombni napad ter obiske tisočih turistov, tempelj še vedno ohranja vso svojo veličastnost.
Zaradi pozne ure in slabega vremena so bile vse
stojnice pred templjem zaprte, tako da smo se odločili za vrnitev proti mestu,
kjer je sledila večerja, nakupovanje in vožnja z bečaki, taksijem ali avtobusom
nazaj do hotela. Mi smo se na večerjo podali v restavracijo na ulici, kjer
sediš kar na tleh po turško. Imeli smo možnost pokušine goloba, a nihče od nas
ni zbral toliko poguma za pokušanje njihovih specialitet. Naročili smo bolj
varno varianto in sicer pečen riž s piščancem. Seveda smo srčno upali, da ne bo
namesto kakšnega piščanca res golob. Dobili smo majhno bedro piščanca, ki je očitno
bolj športen tip, saj je bil koščen in žilav. Prijeten ambient so ustvarili poulični
glasbeniki, ki so nam zapeli Every little thing od Bob Marleya in ker so bili
res super, smo jim dali par tisoč rupij in jih zaprosili za bonus pesem.
Po
večerji smo se držali načela po katerem Malioboro ulica na kateri smo se
nahajali slovi: »Shop till you drop«. Vključili smo svoje pogajalske
sposobnosti in nižali cene izdelkov, ki so bile že tako dokaj nizke. Ulica je
zares dolga in nabita z vsemi stojnicami in trgovinicami, tako da si je zares
potrebno vzeti čas, imeti pa moraš tudi dobre živce saj je vsepovsod precejšnja
gneča. Zadovoljna z nakupljenim plenom sva se s fantom odločila vrniti v hotel.
Tako sva poiskala voznika bečaka, mu pokazala naslov in ime hotela ter se prepričala
če ve kje se hotel nahaja. Povprašala sva ga za ceno, ki je prvotno znašala
60.000 IDR a jo je spustil na 30.000 IDR za dve osebi. Verjetno bi jo spustil
tudi na 20.000 IDR a se nama je smilil, ker mora kolo poganjati kar dolgo,
midva skupaj pa sva težka čez 100kg. Mislim, da je to definitivno ena izmed
stvari, ki jih v Indoneziji ne smete zamuditi. Sprva tudi meni zamisel o vožnji
z bečaki ni bila všeč, saj so njihove ceste noro prometne. Poleg tega bečak
nima nikakršne luči, vsak po cesti vijuga malo sem malo tja, kjer je pač
prostor, prehitevajo in ob tem hupajo, ne upoštevajo semaforjev kajti rdeča luč
je bolj priporočilo kot pravilo pa vendar v vseh teh dneh nismo videli niti ene
same prometne nesreče. Good job people of Indonesia!
Pot z bečakom je bila
dolga, a sva na koncu srečno prispela do pravega hotela. Še ena fotka za spomin
in hop pod tuš ter na pizza party.
Uspelo nam je pojesti 12 pic, ki jih je fant iz picerije sproti prinašal. Dokaj
zgodaj smo se spravili v postelje, kajti naslednji dan je bil odhod iz hotela
skupaj s kovčki ob 8h. Zajtrk je bil popolnoma isti kot prejšnji dan, a smo se
dodobra najedli in se spravili v avtobus. Še dobro da je bil udoben, kajti
čakala nas je dolga vožnja. Okoli 12h smo prišli v vzhodni del Jave, torej smo
prečkali mejo med civilizacijo in divjino. Ob 2h smo le dočakali kosilo in uro
kasneje spet nadaljevali pot proti Bromu.
Kaj se je dogajalo ob vulkanu Bromo pa v naslednji objavi.
Oznake: Indonezija, Jogjakarta, Potovanja