Nadaljujemo z našimi dogodivščinami na Lomboku. Tokrat smo
se v čudovito, sončno jutro prebudili v Kuti Lombok, natančneje v hotelu
Tastura. Večina se bo Lomboka spominjala predvsem po dnevu, ki vam ga bom v
nadaljevanju predstavila, ampak recimo, da vožnja z motorčki in rajske plaže,
ki smo jih do takrat gledali le v filmih, povedo vse.
Odpravili smo se v zunanjo in verjetno tudi edino jedilnico
na zajtrk po naši izbiri, ga v prijetnem vzdušju pojedli, potem pa vsak po
svoje. Čez cesto hotela je bila že ena tistih rajskih plaž po katerih Lombok
slovi, Rok je tam pilil svoje fotografske sposobnosti, jaz pa sem iskala
školjke in bila pri tem celo uspešna, tako da zdaj lepo krasijo poličko v
spalnici.
Ob desetih smo bili dogovorjeni, da se zberemo pred hotelom
in si sposodimo motorčke ter se odpravimo do najlepše plaže, kar smo jih kdaj
videli – Tanjung Aan. Tukaj so se pojavili prvi problemčki, kajti v hotelu ni
bilo dovolj motorčkov za vse, tako da smo jih morali iskati izven hotela in
barantati za ceno ter uro vrnitve motorjev. Izposojevalec je namreč vneto
trdil, da morajo motorji biti pri njem celi in nepoškodovani že ob 5h, da gre
lahko zgodaj k ženi in na večerjo, saj je bil takrat tam čas ramadana. Uspešno smo
sklenili posel in obljubili, da bodo motorčki do 6h nazaj, čeprav smo za hrbtom
držali fige, kajti sončnega zahoda na Lomboku pač nismo želeli zamuditi, zato
tudi nismo točno vedeli ali bomo nazaj ob 6h, 7h ali 8h. Seveda smo dobili vse
motorčke s popolnoma praznim rezervoarjem, tako da je bil postanek za tankanje
nujno potreben. Ustavili smo se kar na njihovi »domači bencinski črpalki« kjer
bencin držijo v flašah. Sama sem prvič, ko sem zagledala tovrstne stojnice
mislila, da v teh flašah prodajajo kaj drugega, kot npr. žgane pijače - njihov
znameniti Arak.
|
Ready, set, go! |
Ceste na Lomboku niso tako prometne kot na Baliju, dejansko
smo srečali samo par avtomobilov in motorčkov. Mini problem je predstavljala
edino vožnja po levi strani, ampak smo z malo prakse tudi to veščino osvojili. Sprva
je bila cesta izredno lepa, potem so prišle tudi luknje in makadam, pa vendarle
smo vsi prispeli do parkirišča plaže Tanjung Aan, kjer smo plačali parkirnino
in obenem varovanje naših motorjev.
Našli smo si prostor z ležalniki pod slamnatimi senčniki in
se tam zasidrali za nekaj ur. Zraven smo imeli tudi gostilnico, ki je nudila mrzle
pijače in kosila. Nekateri smo se z Niksom odpravili na bližnji hrib s katerega
se odpre razgled na osamljene plaže, otočke, morje in valove v njem. Na tem
mestu prav pride angleški pregovor: »Life is not measured by the number of
breaths we take, but by the moments that take our breath away.« Kolikokrat v
življenju pa imamo priložnost, da uživamo v takšnem razgledu, ki ga običajno
vidimo le v kakšnih filmih ali na profesionalnih fotografijah.
|
Plaža Tanjung Aan |
Ta manjši pohod na hrib se je kljub vročini definitivno splačal.
Roku se je nekje sredi poti strgala japonka in na žalost se je nazaj do plaže
moral prebiti bos, tla pa so bila peklensko vroča. Vendar ga je čakala tudi
vožnja z motorjem do naslednje plaže in nato še nazaj do hotela, najbolj
rizično pri tem pa je bilo ustavljanje – z bosimi nogami.
Na Tanjung Aan plaži lahko ostaneš tudi cel dan če želiš in
se kasneje z motorjem vrneš nazaj v hotel, lahko pa se odpraviš na ladjico kjer
imaš za končno destinacijo samotni otok ali surfanje. Rok je seveda kljub opozorilu,
da teren ni ravno za surfarje začetnike odšel tja in na koncu priznal, da je
bil teren kar težaven z ogromnimi valovi, nizko gladino in koralami. Drugi smo
se z ladjico zapeljali na samotni otok, kjer smo si v senčki gostilnice
privoščili osvežilno pijačo in kosilo. Sonce je vztrajno lezlo vse nižje in
nižje, tako da smo se morali odpraviti nazaj na kopno, kjer so nas naši ljubi
surferji že čakali.
Preostala nam je samo še ena destinacija, ki je bila
planirana za tisti dan: opazovanje sončnega zahoda v gostilni na hribu. Najin
motorček je bil dokaj žejen in na vrh hriba brez postanka za tankanje
definitivno ne bi prišla. Ustavila sva se na »domači bencinski črpalki«,
skupina pa je odšla naprej, tako da sva morala kar hiteti, da sva jih ujela. H
sreči so nas na odcepu počakali, drugače bi sigurno zgrešila pot. Vožnja po
klancu navzgor je bila kar adrenalinsko obarvana in na žalost nismo vsi srečno
prispeli na cilj. Ostali smo za padec dveh članov z motorja izvedeli šele na
vrhu, posledica so bile praske in opeklina na nogi, kar pa je pomenila samo
dodatna praksa za bodočega zdravnika, ki je potoval z nami. Na reunionu na
Rašici pa smo imeli možnost videti, da se opeklina na nogi lepo celi in bo vse
še OK.
|
V klanec! (Fotografinja M.Z.) |
Torej nazaj na sončni zahod.. Priznam, da ni bil tako fascinanten kot
ostali, ki smo jih bili vajeni v Indoneziji tako da se na vrhu nismo predolgo
zadržali in smo se raje odpravili nazaj v hotel, kjer je sledila večerja in
poslovilna zabava ob bazenu za Xpress skupino. Padali so objemčki in poljubčki
pa tudi zmaga na Shappa natečaju za fotko z največ ljudi na skuterčku. Kot
vidite se nas je 6 zbasalo gor in prav nihče nima noge na tleh.
|
Fotografinja M.Z. je tudi zmagovalka Shappa tekmovanja za fotko z največ ljudi na skuterčku. |
Naslednji dan smo se ob 8h odpravili iz hotela Tastura od
koder smo imeli približno pol ure vožnje s kombiji do letališča v Prayi Lombok.
Od tam smo leteli do Denpasarja na Baliju in naprej v Maumere na Floresu.
Ja, kot ste že ugotovili bodo v naslednji objavi že znamenitosti Floresa.
Oznake: Indonesia, Indonezija, Kuta Lombok, Lombok, Potovanja, Tanjung Aan