Indonezija #10


Nadaljujemo z našimi dogodivščinami na Lomboku. Tokrat smo se v čudovito, sončno jutro prebudili v Kuti Lombok, natančneje v hotelu Tastura. Večina se bo Lomboka spominjala predvsem po dnevu, ki vam ga bom v nadaljevanju predstavila, ampak recimo, da vožnja z motorčki in rajske plaže, ki smo jih do takrat gledali le v filmih, povedo vse.
Odpravili smo se v zunanjo in verjetno tudi edino jedilnico na zajtrk po naši izbiri, ga v prijetnem vzdušju pojedli, potem pa vsak po svoje. Čez cesto hotela je bila že ena tistih rajskih plaž po katerih Lombok slovi, Rok je tam pilil svoje fotografske sposobnosti, jaz pa sem iskala školjke in bila pri tem celo uspešna, tako da zdaj lepo krasijo poličko v spalnici. 


Ob desetih smo bili dogovorjeni, da se zberemo pred hotelom in si sposodimo motorčke ter se odpravimo do najlepše plaže, kar smo jih kdaj videli – Tanjung Aan. Tukaj so se pojavili prvi problemčki, kajti v hotelu ni bilo dovolj motorčkov za vse, tako da smo jih morali iskati izven hotela in barantati za ceno ter uro vrnitve motorjev. Izposojevalec je namreč vneto trdil, da morajo motorji biti pri njem celi in nepoškodovani že ob 5h, da gre lahko zgodaj k ženi in na večerjo, saj je bil takrat tam čas ramadana. Uspešno smo sklenili posel in obljubili, da bodo motorčki do 6h nazaj, čeprav smo za hrbtom držali fige, kajti sončnega zahoda na Lomboku pač nismo želeli zamuditi, zato tudi nismo točno vedeli ali bomo nazaj ob 6h, 7h ali 8h. Seveda smo dobili vse motorčke s popolnoma praznim rezervoarjem, tako da je bil postanek za tankanje nujno potreben. Ustavili smo se kar na njihovi »domači bencinski črpalki« kjer bencin držijo v flašah. Sama sem prvič, ko sem zagledala tovrstne stojnice mislila, da v teh flašah prodajajo kaj drugega, kot npr. žgane pijače - njihov znameniti Arak. 

Ready, set, go!


Ceste na Lomboku niso tako prometne kot na Baliju, dejansko smo srečali samo par avtomobilov in motorčkov. Mini problem je predstavljala edino vožnja po levi strani, ampak smo z malo prakse tudi to veščino osvojili. Sprva je bila cesta izredno lepa, potem so prišle tudi luknje in makadam, pa vendarle smo vsi prispeli do parkirišča plaže Tanjung Aan, kjer smo plačali parkirnino in obenem varovanje naših motorjev. 


Našli smo si prostor z ležalniki pod slamnatimi senčniki in se tam zasidrali za nekaj ur. Zraven smo imeli tudi gostilnico, ki je nudila mrzle pijače in kosila. Nekateri smo se z Niksom odpravili na bližnji hrib s katerega se odpre razgled na osamljene plaže, otočke, morje in valove v njem. Na tem mestu prav pride angleški pregovor: »Life is not measured by the number of breaths we take, but by the moments that take our breath away.« Kolikokrat v življenju pa imamo priložnost, da uživamo v takšnem razgledu, ki ga običajno vidimo le v kakšnih filmih ali na profesionalnih fotografijah. 

Plaža Tanjung Aan




Ta manjši pohod na hrib se je kljub vročini definitivno splačal. Roku se je nekje sredi poti strgala japonka in na žalost se je nazaj do plaže moral prebiti bos, tla pa so bila peklensko vroča. Vendar ga je čakala tudi vožnja z motorjem do naslednje plaže in nato še nazaj do hotela, najbolj rizično pri tem pa je bilo ustavljanje – z bosimi nogami. 



Na Tanjung Aan plaži lahko ostaneš tudi cel dan če želiš in se kasneje z motorjem vrneš nazaj v hotel, lahko pa se odpraviš na ladjico kjer imaš za končno destinacijo samotni otok ali surfanje. Rok je seveda kljub opozorilu, da teren ni ravno za surfarje začetnike odšel tja in na koncu priznal, da je bil teren kar težaven z ogromnimi valovi, nizko gladino in koralami. Drugi smo se z ladjico zapeljali na samotni otok, kjer smo si v senčki gostilnice privoščili osvežilno pijačo in kosilo. Sonce je vztrajno lezlo vse nižje in nižje, tako da smo se morali odpraviti nazaj na kopno, kjer so nas naši ljubi surferji že čakali.


 Preostala nam je samo še ena destinacija, ki je bila planirana za tisti dan: opazovanje sončnega zahoda v gostilni na hribu. Najin motorček je bil dokaj žejen in na vrh hriba brez postanka za tankanje definitivno ne bi prišla. Ustavila sva se na »domači bencinski črpalki«, skupina pa je odšla naprej, tako da sva morala kar hiteti, da sva jih ujela. H sreči so nas na odcepu počakali, drugače bi sigurno zgrešila pot. Vožnja po klancu navzgor je bila kar adrenalinsko obarvana in na žalost nismo vsi srečno prispeli na cilj. Ostali smo za padec dveh članov z motorja izvedeli šele na vrhu, posledica so bile praske in opeklina na nogi, kar pa je pomenila samo dodatna praksa za bodočega zdravnika, ki je potoval z nami. Na reunionu na Rašici pa smo imeli možnost videti, da se opeklina na nogi lepo celi in bo vse še OK.


V klanec! (Fotografinja M.Z.)
 Torej nazaj na sončni zahod.. Priznam, da ni bil tako fascinanten kot ostali, ki smo jih bili vajeni v Indoneziji tako da se na vrhu nismo predolgo zadržali in smo se raje odpravili nazaj v hotel, kjer je sledila večerja in poslovilna zabava ob bazenu za Xpress skupino. Padali so objemčki in poljubčki pa tudi zmaga na Shappa natečaju za fotko z največ ljudi na skuterčku. Kot vidite se nas je 6 zbasalo gor in prav nihče nima noge na tleh.

Fotografinja M.Z. je tudi zmagovalka Shappa tekmovanja za fotko z največ ljudi na skuterčku.
Naslednji dan smo se ob 8h odpravili iz hotela Tastura od koder smo imeli približno pol ure vožnje s kombiji do letališča v Prayi Lombok. Od tam smo leteli do Denpasarja na Baliju in naprej v Maumere na Floresu. 


Ja, kot ste že ugotovili bodo v naslednji objavi že znamenitosti Floresa.

Oznake: , , , , ,