Dobrodošli na Floresu, Indonezijskem divjem otoku z dramatično
vulkansko pokrajino in le peščico turistov, ki večinoma zaidejo na mistični Kelimutu zaradi
treh vulkanskih jezer, ki spreminjajo barve ali v pristaniško mestece Labuan
Bajo od koder odrinejo na Rinco in Komodo opazovati Komodo dragonse oziroma
varane. Mi smo, da ne bi zamudili posebne pustolovščine, obiskali še tamkajšnje
domačine, spoznali njihovo kulturo, način življenja in pri njih prenočili.
Prvo noč na Floresu smo si prenočišče poiskali v
bungalovčkih Sao Ria Wisata blizu kraja Moni. Hotel kamor smo sprva nameravali
iti je bil popolnoma zaseden, sam upravitelj pa je poiskal izgovor češ da je
počila cev za vodo in sobe zato niso vseljive. Resnica je bila seveda ta, da
kdor prej pride prvi melje in je sobe oddal že nekim turistom, ki so bili tam
pred nami. Tako smo bili dejansko prisiljeni pristati v prej omenjenih bungalovčkih,
ki podnevi sicer zgledajo prav prikupno, ampak sredi noči bi najraje kriče
zbežal čim dlje od njih. O tušu tam lahko le sanjaš, higiensko sta tako soba
kot tudi toaletni prostor popolnoma na nuli, namesto okenske šipe je polivinil,
sredi noči se slišijo čudni zvoki raznoraznih živali in tudi t.i. vzdrževalci
se sredi noči sprehajajo tam in po vsej verjetnosti preverjajo in pripravljajo teren
za čarovnije – nenadno izginjanje osebnih stvari turistov. Ja, na veliko žalost
je Roku tam čudežno izginil mobilni telefon in to je po besedah upravitelja
prva ali mogoče druga kraja v vseh teh letih. H sreči smo tam preživeli le pol
noči, kajti zjutraj ob 3:30 smo imeli s kombiji odhod in čakanje sončnega
vzhoda ob Kelimutu jezerih ter nato vrnitev v bungalovčke, zajtrkovanje in okoli 10
ure dokončni odhod od tam.
|
Naš prevoz. |
|
Plišaste gosenice značile v kombijih na Floresu. |
|
Sao Ria Wisata bungalovi |
Do določene točke smo se peljali s kombiji, nato pa pot po
čisti temi nadaljevali peš. H sreči so nam bile v pomoč naglavne svetilke in
tik pred sončnim vzhodom smo prispeli na razgledno točko imenovano Inspiration
Point, kjer se je zbralo že kar nekaj turistov. Na vrhu je kar mrzlo, tako da
topla vetrovka še kako prav pride, pogreješ pa se lahko tudi z ingverjevo kavo. Kaj
kmalu so nas začeli greti tudi prvi sončni žarki, ki so obsijali vulkanska
jezera. V oči je bodlo predvsem svetlo modro oziroma turkizno jezero Nuwamuri
Ko'ofai, ki ga je dodatno polepšal odsev sončnih žarkov na njegovi gladini. Sosednjega
jezera Atapola sprva niti nisem opazila, saj je bil tisti dan ovit v črno barvo
in se je opazil šele, ko je bilo sonce že malo višje na nebu. Za ogled tretjega
jezera Ata Mbupu si se moral sprehoditi na drugo stran razgledne točke in če že
nihče ni želel tam pozirati, se je fotografskem objektivu nastavljala navihana
opica.
|
Hribovita pot do Inspiration razgledne točke. |
|
Turisti na vrhu Inspiration razgledne točke. |
|
Turkizno jezero Nuwamuri Ko'Ofai |
|
Atapolo jezero |
|
Ata Mbupu jezero |
|
Opica pozira pred Ata Mbupu jezerom |
Kelimutu vulkanska jezera so postala turistična znamenitost zaradi njihove
spreminjajoče se barve. Glavni krivec za spreminjanje barv je vsebnost raznoraznih
topnih mineralov v jezerih in proces spreminjanja barve se v deževni dobi le še
dodatno pospeši. Opazimo lahko petdeset odtenkov rdeče, rjave, rumene, črne in
posebni čar jim dodajajo jutranji sončni žarki, tako da niti ni presenetljivo
zakaj ves ta turistični bum.
Lokalni prebivalci pa jezera spoštujejo iz popolnoma
drugačnih razlogov kot turisti. Verjamejo namreč, da duše mrtvih pristanejo in
počivajo v miru ravno v enem izmed teh treh jezer. V toplini turkiznega jezera Nuwamuri
Ko'ofai počivajo duše mladih ljudi, v sosednjem ledenem Atapolo jezeru najdejo
spokoj duše starih ljudi in v malce oddaljenem Ata Mbupu jezeru se nahajajo
duše zloveščih ljudi, katerim nihče ne privošči miru.
In morda je ravno zaradi
te legende, Ata Mbupu jezero od vseh treh najmanj fascinantno in sončni žarki
nanj posijejo zadnji, kdo bi vedel.
Oznake: Flores, Indonesia, Indonezija, Kelimutu, Kelimutu lakes, Moni, Potovanja, Sao Ria Wisata