• RAZNO
  • Indonezija #12

    23. september 2014



    Tudi danes je na sporedu otok Flores, s prvim postankom na znameniti Blue stone plaži. Kot že samo ime pove, so za to plažo značilni modri, no bolj modro-zeleni kamenčki raznoraznih oblik, ki jih na obalo prinesejo valovi. 

    Kljub temu, da je to ena izmed popotniških destinacij ravno zaradi modro-zelenih kamenčkov, pa predstavljajo ti kamni tudi dodatni zaslužek za domačine. Kot smo med postankom tudi mi uspeli videti, jih spravljajo v ogromne vreče in jih nato izvažajo za potrebe izdelovanja zunanjih talnih oblog. Ker prejšnji dan ni bilo možnosti za tuširanje, smo imeli na Blue stone plaži možnost osvežitve v morju, ki pa so jo le redki izkoristili. Razlog je bil verjetno ta, da bi nas še cel dan vse špikalo in srbelo od slane vode, vedeli pa smo, da tudi ta dan možnosti za tuširanje ne bo. Razlog: spanje pri domačinih.

     
    Tako smo kaj kmalu nadaljevali pot, do naslednje destinacije in sicer stare, zapuščene vasice od katere so ostali samo še megaliti, ki so bili nekoč izredno pomembni saj je na njih potekalo žrtvovanje živali, s pomočjo katerega so se prebivalci vasice povezovali z nadnaravnim kraljestvom in komunicirali s predniki. Kar nekajkrat sta šoferja kombija zgrešila odcep, spraševala za pravo pot in znašli smo se na strmi gozdni poti, za katero smo bili prepričani da ni prava. Nekje na poti smo v kombi posedli starca z mačeto in on nas je usmerjal do zapuščene vasice. Ko smo prispeli na cilj je starec še malo poziral, nato pa se odpravil z mačeto utirati pot v neznano, mi pa smo se še malo razgledovali okoli in poslušali o Ngadski kulturni dediščini.






    Da bi dejansko spoznali navade in samo kulturo domačinov, smo se odpravili v eno izmed tradicionalnih Ngada vasic in sicer znamenito vasico Woga. Njihova lokalna vodička Maria, se je angleščine naučila s pomočjo turistov, ki sem in tja obiščejo njihovo vasico in sedaj ponosno uči tudi ostale otroke v vasici. Ob srkanju kavice smo poslušali topel pozdrav s strani glavnega moškega v vasici, katerega nagovor nam je prevajala Maria. Malce smo se zabavali zunaj z otroci, katerih veseli obrazi nam bodo najbrž zavedno ostali v srcu, predvsem pa si bomo zapomnili njihovo navdušenje nad poziranjem pred objektivi fotoaparatov. Na žalost se nihče od nas ni spomnil, da bi jim prinesel kakšno angleško knjigo, ki bi jim prav prišla pri učenju, saj za nakup le teh nimajo dovolj finančnih sredstev.



    Poišči vsiljivca na sliki...

    Po štiri ali pet članov skupine se je nato odpravilo spoznat gostoljubno družino, ki nam bo nudila prenočišče. Seveda je bila prva stvar, ki nam je padla v oči oltarček namenjen devici Mariji. Kljub temu da občasno žrtvujejo živali, so v Woga vasici katoliki in hodijo celo v cerkev. Druga stvar, je bil seveda zakurjen ogenj v desnem kotu sobe in ni treba dvakrat omeniti kako zelo so smrdele naše spalke naslednji dan, da ne razmišljam o tem kako močno smo zaudarjali mi.



    Da so le še podkrepili naše mnenje o njihovi prijaznosti in gostoljubnosti, so nam pripravili tudi pester večer s tradicionalno glasbo in plesi ter navsezadnje tudi večerjo, ki smo jo kot je pri njih v navadi jedli kar z rokami. Potem smo le opazili, da domačini komaj čakajo, da se spravimo spat, kar smo tudi storili, da ne bi zmotili njihovega bioritma. Ko smo se vsi štirje iz naše skupinice spravili v sobo, smo opazili ogromnega pajka – mislim, da takšnega razen v živalskem vrtu še nikoli nisem videla v živo. Damice kot smo, se ga seveda niti ne bi dotaknili z ničemer drugim kot s čevljem, naša gostiteljica Marija pa ga je kar z roko udarila, da je padel in ga nato prijela ter nesla ven. Ah, naša pogumna rešiteljica, niti ne ve, da nam je prihranila ogromno muk in kričanja.


    Naslednje jutro smo se kar zgodaj zbudili, pred našo sobico pa so nas že čakale njihova specialiteta kuhane banana (okus imajo po krompirju) in močno sladkana kavica. Zajtrku smo se prijazno odrekli, kavico pa smo začeli piti, vendar smo kaj kmalu odločitev obžalovali saj je bila v šalici vsaj kila sladkorja. Malo smo še pokramljali z domačini, Rok je poglavarju vasi kazal slike, ki jih je uspel posneti v vasici, iz vljudnosti in tudi za spomin smo kupili še kakšno ročno izdelano denarnico ali posodico iz palmovih listov in se še malce razgledali po njihovi vasi. Okoli vasice vodi tlakovana pot in po tleh je bilo moč opaziti posušeno krvavo rdečo slino, ki jo prebivalci vasice izpljunejo zaradi tam izredno popularnega žvečenja »drobljenih areca oreščkov zavitih v betel liste«, ki zmanjša občutek lakote hkrati pa stimulansi prisotni v njem človeka spravljajo v boljšo voljo in sproščeno počutje. Druga zanimiva zadeva v vasici so t.i. Ngadhu in Bhaga objekti sredi vasice in njihov pomen. Ngadhu objekt v obliki dežnika, katerega deblo je okrašeno z rezbarijami, uteleša moškega prednika klana. Bhaga, majhna koča s slamnato streho, ki spominja na miniaturno tradicionalno hišico pa je namenjena ženskim prednicam klana. Torej dejansko ti objekti oziroma svetišča simbolizirajo kontinuirano prisotnost njihovih prednikov v vasici.


     


    Na hitro smo se odpravili tudi na razgledno točko Lalu Manu od koder se vidi vulkan Inerie in tradicionalna vasica Beno. Pot smo nadaljevali do vasice Beno, ki je turistično najbolj obiskana, vendar tudi izredno lepa vasica sredi gozdnate pokrajine, s pogledom na vulkan.






     


    Sledila je izredno dolga vožnja po ovinkasti cesti v hrib in navzdol in tako v nedogled, dokler se nismo ustavili pri destilarni znamenitega Araka, Indonezijske alkoholne pijače pridobljene iz palminih cvetov. Sledila je degustacija in po želji nakup Araka, za nadaljnje hude dni na Floresu. 



    Naslednji postanek Ranamese jezero, kjer smo si malo pretegnili noge kajti samo jezero ni bilo nič posebnega. Tu smo se, preden smo se vrnili nazaj v kombije, posladkali s krekerji in melaso. 



    Zopet je sledila dolga vožnja, tokrat s postankom v odlični restavraciji, kjer smo pred odhodom videli in slišali nadvse zanimiv motorček ovit v barvne lučke, ki jih vklopiš in zaslišijo se zvoki glasbe. 


    Potem pa 4 ure do hotela v Labuan Baju, kjer smo po dveh dneh končno dočakali tuš, četudi mrzel. Čisto izmučeni od dolge vožnje smo si pripravili mini piknik s krekerji in domačo suho salamo ter bili preveč leni, da bi se odpravili v mesto.

    3 komentarji:

    1. Izgleda prav čarobno! Letos sem sicer bila na potovanju po Portugalskem, izven Evrope pa mi še ni uspelo. Je pa Tajska vsekakor naslednja destinacija. Ampak po tvojih fotkah sodeč me pa mogoče zanese še malo bolj južno :D

      OdgovoriIzbriši
      Odgovori
      1. In tudi je, sicer v živo veliko bolj kot na slikah, ampak dobro :)
        Ja super, si bila v lastni režiji al s kakšn agencijo? Hehe, Tajske se tudi jaz ne bi branila :)

        Izbriši
      2. Ja sej to je vedno tako. Že na slikah je waaawww, kaj šele v živo.. Bilo je vse v lastni režiji :) Bila sem praktično že po celi Evropi, ampak sem se totalno zaljubila v Portugalsko, tako da razmišljam kar o izmenavi, če mi bo šport to omogočal. Jaz sem edino totalna boječka kač.. To je edin minus Tajske, ker tam jih pa imaš baje praktično povsod.

        Izbriši