Tudi danes je na sporedu otok Flores, s prvim postankom na
znameniti Blue stone plaži. Kot že samo ime pove, so za to plažo značilni
modri, no bolj modro-zeleni kamenčki raznoraznih oblik, ki jih na obalo
prinesejo valovi.
Kljub temu, da je to ena izmed popotniških destinacij ravno
zaradi modro-zelenih kamenčkov, pa predstavljajo ti kamni tudi dodatni zaslužek
za domačine. Kot smo med postankom tudi mi uspeli videti, jih spravljajo v
ogromne vreče in jih nato izvažajo za potrebe izdelovanja zunanjih talnih
oblog. Ker prejšnji dan ni bilo možnosti za tuširanje, smo imeli na Blue stone
plaži možnost osvežitve v morju, ki pa so jo le redki izkoristili. Razlog je
bil verjetno ta, da bi nas še cel dan vse špikalo in srbelo od slane vode,
vedeli pa smo, da tudi ta dan možnosti za tuširanje ne bo. Razlog: spanje pri
domačinih.
Tako smo kaj kmalu nadaljevali pot, do naslednje destinacije
in sicer stare, zapuščene vasice od katere so ostali samo še megaliti, ki so
bili nekoč izredno pomembni saj je na njih potekalo žrtvovanje živali, s
pomočjo katerega so se prebivalci vasice povezovali z nadnaravnim kraljestvom
in komunicirali s predniki. Kar nekajkrat sta šoferja kombija zgrešila odcep,
spraševala za pravo pot in znašli smo se na strmi gozdni poti, za katero smo bili
prepričani da ni prava. Nekje na poti smo v kombi posedli starca z mačeto in on
nas je usmerjal do zapuščene vasice. Ko smo prispeli na cilj je starec še malo
poziral, nato pa se odpravil z mačeto utirati pot v neznano, mi pa smo se še
malo razgledovali okoli in poslušali o Ngadski kulturni dediščini.
Da bi dejansko spoznali navade in samo kulturo domačinov, smo se odpravili v
eno izmed tradicionalnih Ngada vasic in sicer znamenito vasico Woga. Njihova
lokalna vodička Maria, se je angleščine naučila s pomočjo turistov, ki sem in
tja obiščejo njihovo vasico in sedaj ponosno uči tudi ostale otroke v vasici.
Ob srkanju kavice smo poslušali topel pozdrav s strani glavnega moškega v
vasici, katerega nagovor nam je prevajala Maria. Malce smo se zabavali zunaj z
otroci, katerih veseli obrazi nam bodo najbrž zavedno ostali v srcu, predvsem
pa si bomo zapomnili njihovo navdušenje nad poziranjem pred objektivi
fotoaparatov. Na žalost se nihče od nas ni spomnil, da bi jim prinesel kakšno
angleško knjigo, ki bi jim prav prišla pri učenju, saj za nakup le teh nimajo
dovolj finančnih sredstev.
|
Poišči vsiljivca na sliki... |
Po štiri ali pet članov skupine se je nato odpravilo spoznat
gostoljubno družino, ki nam bo nudila prenočišče. Seveda je bila prva stvar, ki
nam je padla v oči oltarček namenjen devici Mariji. Kljub temu da občasno
žrtvujejo živali, so v Woga vasici katoliki in hodijo celo v cerkev. Druga
stvar, je bil seveda zakurjen ogenj v desnem kotu sobe in ni treba dvakrat
omeniti kako zelo so smrdele naše spalke naslednji dan, da ne razmišljam o tem
kako močno smo zaudarjali mi.
Da so le še podkrepili naše mnenje o njihovi prijaznosti in
gostoljubnosti, so nam pripravili tudi pester večer s tradicionalno glasbo in
plesi ter navsezadnje tudi večerjo, ki smo jo kot je pri njih v navadi jedli
kar z rokami. Potem smo le opazili, da domačini komaj čakajo, da se spravimo
spat, kar smo tudi storili, da ne bi zmotili njihovega bioritma. Ko smo se vsi
štirje iz naše skupinice spravili v sobo, smo opazili ogromnega pajka – mislim,
da takšnega razen v živalskem vrtu še nikoli nisem videla v živo. Damice kot
smo, se ga seveda niti ne bi dotaknili z ničemer drugim kot s čevljem, naša
gostiteljica Marija pa ga je kar z roko udarila, da je padel in ga nato prijela
ter nesla ven. Ah, naša pogumna rešiteljica, niti ne ve, da nam je prihranila
ogromno muk in kričanja.
Naslednje jutro smo se kar zgodaj zbudili, pred našo sobico
pa so nas že čakale njihova specialiteta kuhane banana (okus imajo po
krompirju) in močno sladkana kavica. Zajtrku smo se prijazno odrekli, kavico pa
smo začeli piti, vendar smo kaj kmalu odločitev obžalovali saj je bila v šalici
vsaj kila sladkorja. Malo smo še pokramljali z domačini, Rok je poglavarju vasi
kazal slike, ki jih je uspel posneti v vasici, iz vljudnosti in tudi za spomin
smo kupili še kakšno ročno izdelano denarnico ali posodico iz palmovih listov
in se še malce razgledali po njihovi vasi. Okoli vasice vodi tlakovana pot in po
tleh je bilo moč opaziti posušeno krvavo rdečo slino, ki jo prebivalci vasice
izpljunejo zaradi tam izredno popularnega žvečenja »drobljenih areca oreščkov
zavitih v betel liste«, ki zmanjša občutek lakote hkrati pa stimulansi prisotni
v njem človeka spravljajo v boljšo voljo in sproščeno počutje. Druga zanimiva
zadeva v vasici so t.i. Ngadhu in Bhaga objekti sredi vasice in njihov pomen. Ngadhu
objekt v obliki dežnika, katerega deblo je okrašeno z rezbarijami, uteleša moškega
prednika klana. Bhaga, majhna koča s slamnato streho, ki spominja na miniaturno
tradicionalno hišico pa je namenjena ženskim prednicam klana. Torej dejansko ti
objekti oziroma svetišča simbolizirajo kontinuirano prisotnost njihovih
prednikov v vasici.
Na hitro smo se odpravili tudi na razgledno točko Lalu Manu
od koder se vidi vulkan Inerie in tradicionalna vasica Beno. Pot smo
nadaljevali do vasice Beno, ki je turistično najbolj obiskana, vendar tudi
izredno lepa vasica sredi gozdnate pokrajine, s pogledom na vulkan.
Sledila je izredno dolga vožnja po ovinkasti cesti v hrib in
navzdol in tako v nedogled, dokler se nismo ustavili pri destilarni znamenitega
Araka, Indonezijske alkoholne pijače pridobljene iz palminih cvetov. Sledila je
degustacija in po želji nakup Araka, za nadaljnje hude dni na Floresu.
Naslednji
postanek Ranamese jezero, kjer smo si malo pretegnili noge kajti samo jezero ni
bilo nič posebnega. Tu smo se, preden smo se vrnili nazaj v kombije, posladkali
s krekerji in melaso.
Zopet je sledila dolga vožnja, tokrat s postankom v
odlični restavraciji, kjer smo pred odhodom videli in slišali nadvse zanimiv
motorček ovit v barvne lučke, ki jih vklopiš in zaslišijo se zvoki glasbe.
Potem
pa 4 ure do hotela v Labuan Baju, kjer smo po dveh dneh končno dočakali tuš,
četudi mrzel. Čisto izmučeni od dolge vožnje smo si pripravili mini piknik s
krekerji in domačo suho salamo ter bili preveč leni, da bi se odpravili v mesto.
Oznake: Bena village, Indonesia, Indonezija, Manu lalu, Ngada, Potovanja, Woga village