Sledil je treking na bližnji hrib, ki sicer ne zgleda tako
visok, ampak nekje sredi poti ugotoviš, da je kar ubijalski če si brez
kondicije. Občudovali smo sončni zahod in z njim pokrajino obarvano v tisoč
odtenkov ognjeno oranžne, ladjice, ki drvijo v neznano in nihče od nas se ni zares
zavedal, da je to eden izmed zadnjih sončnih vzhodov v Indoneziji. Pa saj za
takšne otožne misli niti ni bilo časa, kajti po vsem tem pravljičnem razgledu
je bila naša naslednja misel: Kako za vraga pa bomo prišli po tem hribu
navzdol? Treba je bilo pohiteti, kajti sonce se je že spustilo za hribe in
kljub naglavnim svetilkam ne bi bilo nič kaj prijetno v temi tavati po tisti
strmi poti. Eni prej - drugi malo kasneje, ampak nazaj na ladjico smo prispeli
vsi. Kuhar Rio nas je spet razvajal s super večerjo, kajti deležni smo bili
najbolj okusnega piščanca v vsej Indoneziji. Po večerji je sledila mini zabava,
spravljanje v spalke in sredi noči spuščanje plaht, kajti začelo je deževati.
Zgodaj zjutraj nas je zbudil ropot motorja ladje, ker je kapitan Jay že izplul
iz našega zalivčka. Odpravili smo se v Komodo nacionalni park, ki obsega tri
večje in malo več kot 20 manjših otočkov vulkanskega nastanka, znani pa so
predvsem po varanih, ki tam prebivajo. Mi smo se zasidrali na Komodo otoku,
kjer nas je že na vhodu nasmejalo opozorilo, da dekleta z menstruacijo nimajo
vstopa tja, zaradi lastne varnosti pred varani seveda, kajti le ti imajo
izredno izostren voh in jedo tako človeka, srne kot tudi male baby varane. Ti
na pogled okorni in lenobni zmajčki, lahko na kratke razdalje tečejo tudi do
20km/h, tako da jih ne gre podcenjevati. Vendar veliko raje kot s hitrim tekom,
svojo malico pridobijo tako, da se stopijo z okoljem in na svoj plen
potrpežljivo čakajo. Ko ga enkrat zagledajo uporabijo svoje močne, a hitre noge,
ostre kremplje in še bolj ostre zobe ter ga razmesarijo in z užitkom pomalicajo.
No, če tudi ta načrt varanu ne uspe, pa
svoj plen vsaj ugrizne in spet potrpežljivo čaka in mu sledi toliko časa
kolikor je pač potrebno, da se rana okuži in plen umre, kajti varanova slina
vsebuje ogromno različnih vrst bakterij, ki pospešijo okužbo rane in privedejo
do smrti.
Mi smo enega varana videli pozirati na začetku in drugega na
koncu naše poti. Čuvaji so nas vodili na medium treking, kjer smo videli
ogromno srn, raznoraznih ptic, celo čebelji panj, a varana nikjer. Kot vidite na slikah, imajo čuvajii v rokah
palico s katero bi nas branili pred napadom varana, ki je lahko velik tja do 3
metre in tehta več kot 130kg.
Ja, vso srečo s tovrstnim varovanjem fantje :/
Sledil je postanek na otoku kjer še vedno prebivajo potomci
tistih, ki so bili pred davnimi leti izgnani na ta otok zaradi zločinov, ki so
jih zagrešili. Tam smo kupili led, videli albine, se malce razgledali in šli
nazaj na ladjico. Sledilo je snorklanje pri roza plaži, kjer je šel kapitan Jay
spet z nami zaradi močnega toka. Tokrat smo videli vsaj tri res ogromne ribe,
plavali med jato ribic in res uživali v lepoti življenja pod gladino morja.
Nato nas je pot zanesla do otočka, kjer smo se hladili v morju, uživali na plaži,
iskali školjke in seveda je kaj kmalu prišel čas za odhod.
Prispeli smo do
pristanišča, kjer so nas že čakali kombiji s katerimi smo se zapeljali do
hotela. S terase hotela smo opazovali zadnji sončni zahod na Floresu, se nato lepo
uredili in odšli do mesta na večerjo v restavraciji Tree Top.
Pred spanjem sva z Rokom po sobi lovila ogromnega gekona, ki je bil izredno hiter in jezen, ker ga ne pustiva pri miru. Po približno tridesetih minutah sva ga končno vrgla iz sobe in slavila zmago nad to malo pošastjo.
Zjutraj smo si privoščili poležavanje in se šele okoli 10
ure odpravili s kombiji do Waecicu plaže, katera pa nas s svojo opevano lepoto pustila
ravnodušne in smo namesto v kopanju uživali na sončku s hladno pijačo v roki. Tu
pa smo s Floresom tudi zaključili, saj nas je ob 4h čakalo letalo do Balija.
Ker Rok pravi, da moram napisati nekakšen oh in sploh udaren zaključek, na katerem
izlijem svojo dušo kako zelo pogrešam to deželo, kako izredno čudovita je in kako superfinofajn
smo se imeli, je bila tole predzadnja objava o Indoneziji in ne zadnja kot sem
imela sprva v načrtu.