• RAZNO
  • Indonezija #4

    03. september 2014


    Pa smo končno na Baliju, verjetno najbolj znanem otoku v Indoneziji pa tudi najbolj turističnem seveda. Potapljanje, snorkljanje, deskanje, poležavanje na plažah, ogledi znamenitosti, riževe terase, balinezijske jedi, kultura in templji na vsakem koraku, različni ljudje, ogromno turistov, barov, divjega nočnega življenja, nakupovalnih ulic in še dolg seznam stvari, po katerih Bali slovi. Ravno zato so na Lonely planetu napisali, da ima Bali toliko obrazov kot je cvetov na frangipani drevesu. 

    Prebivalcev Balija je že čez 3.5 milijone in so v večini hinduisti. To je pomemben podatek, saj boste če se nekega dne odpravite tja, presenečeni kako zelo verni so ljudje na Baliju. Verujejo v dobre in zle duhove, ter jim vsako jutro pred svoje domove postavijo daritve, poklon za dobre duhove in znak pomiritve za slabe duhove. Kot da ni dovolj, da ima vsaka hiša svoj mini tempelj ima tudi vsaka vas na Baliju 3 ali več templje za katere uporabljajo izraz Pura. Prvi tempelj ponavadi zagledamo nekje na začetku mesta in je posvečen ustanoviteljem tega mesta. V centru mesta najdemo tempelj posvečen duhovom, ki varujejo prebivalce in proti koncu mesta lahko opazimo tempelj posvečen mrtvim, ki se pogosto nahaja nekje v gozdu ali v bližini pokopališča. 

    Zdaj pa dosti o tem. Raje preidimo na naš prvi dan v hotelu Jubawa, ki se nahaja nekje v Pemuteranu ter ponuja osvežitev v prekrasenem bazenu ter še lepše sobe.



    Dan na Baliju smo začeli zgodaj, saj smo se vsi odločili, da gremo na snorkljanje ali potapljanje. Torej smo najprej pojedli ameriški zajtrk, ki je bil dokaj okusen in se ob 8h odpravili na izlet po izbiri. Oseba brez licence je za potapljanje odštela 700.000 IDR, oseba z licenco 600.000 IDR in snorkljači so odšteli 300.000 IDR. Ker nimaš vsak dan možnosti potapljanja, sva se z Rokom brez pomisleka odločila za potapljaški izlet. Isti večer, ko smo prispeli v Pemuteran oziroma hotel Jubawa smo v potapljaškem centru, ki se nahaja na območju hotela, s pomočjo inštruktorjev potapljanja iskali prave številke plavutk in ustrezno velikost neoprena za uspešno potapljanje. Tako smo naslednje jutro lahko brez skrbi odšli do naših ladjic, se razporedili v prejšnji večer določene skupine po 5 ali 6, našli svojega inštruktorja in že odpluli proti Menjangan otoku do prve točke potopa. Vmes nam je inštruktor potapljanja pokazal celotno opremo in nas naučil rokovati z njo, razložil nam je sporazumevanje pod vodo, nas naučil izenačevati pritisk pod vodo in pokazal par vaj, med drugim tudi vajo polnjenja in praznjenja maske, ki smo jo mi na suho ponavljali za njim. Dejansko nam je ta vaja prišla še najbolj prav, kajti primeri rosenja maske ali celo puščanja vode v masko niso redki. Trije v skupini so oblekli neopren in se z inštruktorjem odpravili na svoj prvi potop, midva z Rokom pa sva med čakanjem na njihovo vrnitev čas izkoristila za snorkljanje. Po približno 40 minutah sva tudi midva le dočakala svoj prvi potop. Ko smo bili enkrat že pod vodo smo vajo polnjenja in praznjenja maske ponovili tudi tam, se naučili iskanja dihalke in regulatorja z eno roko ter bili pripravljeni za svoj prvi pravi potop. Glede na to, da je otok Menjangan in podvodni svet okoli njega znan kot izredno fascinanten z dobro ohranjenim koralnim grebenom, sem mogoče pričakovala bolj pisan podvodni svet in veliko različnih rib, a tudi potapljanje je imelo svoj čar. No, vsaj ta prvi potop, drugi potop je bil pri meni že zgodba zase :)








    Po prvem potopu je bil že čas za kosilo, tako da smo ladjico zasidrali ob pomolu otoka Menjangan in se lačni spravili na kaj drugega kot Mie Goreng oziroma pečene nudle.
    Ime otoka Menjangan v prevodu pomeni jelen in otok je svoje ime dobil od domačinov, ki so vsako pomlad opazovali jelene plavati proti otoku. 




    Po kratkem predihu smo se spravili nazaj na ladjico in sledil je drugi potop ob koralnem grebenu. Tu je bilo opaziti malce več podvodnega življenja kot na prvem potopu in spustili smo se tudi globlje. Po približno dvajsetih minutah potopa sem naredila mini napako, ki mi je pokvarila super doživetje. Zaplavala sem malce hitreje in tako bila prva, pred mano ni bilo nikogar razen temne globine oceana in takrat me je zgrabila panika. Začela sem hitreje dihati, se skušala umiriti - ampak brez uspeha, tako da sem navsezadnje inštruktorju le pokazala znak, da je nekaj narobe. Pokazal je naj umirim dihanje, preveril dihalko in raven kisika v jeklenki ter zopet poudaril pomen umirjenega in enakomernega dihanja. Dihanje se je seveda umirilo, tako da smo nadaljevali potop, ampak vseeno nisem bila več sproščena in sem komaj čakala svež zrak in sončne žarke na površju. Kmalu sem seveda dočakala tudi to in prišla do spoznanja, da vsi pa le nismo ustvarjeni za potapljanje in da sem bolj snorkljačica kot potapljačica. Po tej potapljaški izkušnji se je Bintang time zares prilegel in medtem, ko je ladjica plula nazaj proti Pemuteranu smo mi uživali ob zadnjih sončnih žarkih in Bintangu. 







    Po vrnitvi v hotel smo se lepo uredili in odšli na skupinsko večerjo ob tradicionalnih indonezijskih plesih. Imeli smo 6 hodov, pri čemer je bila prva jed Pepes Ikan - mleta riba z začimbami in limonino travo zavita v bananin list. Aroma limonine trave je bila prevladujoča in ta jed je bila izredno okusna, tako da smo komaj čakali kaj bo naslednja jed. Bil je Urab – na pari kuhana zelenjava z začimbami in naribanim kokosom. Da smo si malce odpočili od hrane in v želodčku naredili prostor za prihajajoče jedi, so prišle punce zaplesat, mi pa smo občudovali njihove prefinjene gibe in skušali razumeti zgodbo, ki nam jo skozi ples pripovedujejo. Zatem smo jedli piščančji curry, sledila je dokaj pikantna svinjina in kasneje še veliko bolj pekoča ribja juha. Vse skupaj se je končalo s sladico, nevarno zelena palačinka znotraj pa nadev iz kokosa in bog ve česa še. 













    Punce so nam za konec zopet zaplesale in prišle tudi pozirat, mi pa smo vse skupaj izkoristili za skupinske fotke z njimi. Da je bil konec dneva še bolj popoln smo si privoščili nočno kopanje v bazenu ob spremljavi glasbe, nismo pa dočakali boj v vaterpolu med Xpressovci in Tadolgoskupino. Tako smo se pozno ponoči le spravili v čudovite sobe in romantično posteljo z baldahinom. 


    S čim nas je navdušil Bali v prihajajočih dneh pa si poglejte v naslednji objavi.

    1 komentar: