Bil je dan za odhod iz Pemuterana, kar je pomenilo
poslavljanje od naših super sob v Jubawa hotelu. Skupaj s kovčki smo ob 8:45 že
sedeli na avtobusu in čakali na odhod. Pred nami je bil dan namenjen
raznoraznim ogledom in prvi na vrsti je bil ogled ali kopanje pri slapu Gitgit
(Air terjun Gitgit po indonezijsko).
Tisti pogumni so se osvežili pod ledenim
slapom in nekaj časa skakali po vodi, medtem smo se tisti, ki nismo bili navdušeni
nad tovrstno aktivnostjo podali v šoping. Na poti od avtobusa do Gitgit slapa
smo namreč opazili kar ogromno stojnic z raznoraznimi oblačili, rutami,
slikami, nakitom in celo začimbami. Sama sem na avtobus sedla s tremi novimi
rutami in znamenito indonezijsko kavo Kopi Luwak, ki slovi kot najdražja kava
na svetu.
Naslednja destinacija – razgledna točka na nadmorski višini
cca. 1300m, s katere se odpira pogled na dvojno jezero. Bolj kot jezera, nam je
bila zanimiva atrakcija na sami razgledni točki in sicer tip, ki je v zameno za
20.000 IDR pustil slikanje s svojimi ljubljenčki: pitonom, ogromnim netopirjem
in še večjim kuščarjem.
Sledil je ogled znamenitega templja na vodi - Ulun Danu
Bratan, ki leži na bregu jezera Bratan. Hinduistično-budistični tempelj je
posvečen čaščenju boginje rek in jezer Dewi Danu in je z vseh strani obdan z
vodo. Presenetljivo je dejstvo, da je okolica templja izredno lepo urejena,
zelenje je skrbno negovano, kljub temu da se dnevno tam sprehodi ogromno
turistov.
Ob templju smo imeli kar nekaj prostega časa, ki smo ga
lahko izkoristili za kosilo nato pa smo pot nadaljevali proti tržnici, kjer smo
si privoščili sveže sadje in začimbe.
Vsi siti in zadovoljni smo bili več kot
pripravljeni na plantažo kave in degustacijo raznoraznih vrst kave, med drugim
pa tudi čaja. Lokalni vodič nam je v angleščini detajlno razložil in pokazal
vse rastline in plodove rastlin ter način pridelave kave, še posebej v detajle
pa je šel pri prej omenjeni kavi Kopi Luwak. Nenavadna žival luwak, po
slovensko baje cibetovka (tako pravi striček Google) zaužije rdeča kavna zrna
in jih prebavi ter izloči. Prebavni encimi luwaka ojačajo in obogatijo okus
kave in ravno zato naj bi bila ta kava edinstvena. Nato izločena kavna zrna
poberejo, posušijo, jih v postopku kar 3x očistijo, prepražijo in zmeljejo.
Tadaaaa: Kopi Luwak je pripravljena za prodajo po kar hudi ceni. Sama sem za
50g te kave odštela približno 3.3 €, torej bi za kilogram te kave potrebovala
kar dobrih 66 €. Pa je tako edinstvena in odlična kot pravijo? No, ne. Vsaj
meni osebno ne ali pa sem preveč navajena na arabsko kavo brez katere ne morem
preživeti niti enega samega dne.
Sledila je seveda tudi pokušina vseh vrst kavic in čajčkov.
Kokosova kava, vanilijina kava, gingsengova kava in čaj, čaj limonine trave,
mangosteen čaj in znamenita luwak kava za katere skodelico pa moraš odšteti
50.000 IDR – 3.3 €, torej se bolj splača če kupiš cel paketek kave in jo
degustiraš doma. Ob degustaciji smo izvedeli tudi kakšne zdravilne učinke ima
posamezen čaj in nato smo si lahko ogledali njihovo ljubko prodajalno. Vendar
so bile v tej njihovi prodajalni cene kar navite od 70.000 IDR za najmanjši 50g
paketek pa tja do 200.000 IDR, tako da smo bolj malo oziroma skoraj nič kupili.
Sama sem kasneje sicer želela kupiti vanilijino kavo in mangosteen čaj, a ju
nikjer na nadaljnjih destinacijah kjer smo bili nisem našla.
Polni čudovitih vtisov smo se odpravili proti Ubudu, ki je
znan po opičjem gozdu in navihankah, ki tam prebivajo. Zaradi dežja in pozne ure smo obisk opičjega gozda
prestavili na naslednje jutro in se tako le namestili v hotelu Warsa's. Večina
nas je odhitela svoja umazana oblačila nesti v pralnico, kajti v Ubudu smo bili 2
večera, ki smo jih s pridom izkoristili tako za nujno potrebna opravila kot tudi za malo razvajanje.
Oznake: Indonesia, Indonezija, Kopi Luwak, Potovanja, Ubud, Ulun Danu Bratan