Indonezija #6


Če ste prebrali prejšnjo objavo potem veste, da se nahajamo v turističnem mestu Ubudu, ki je znano predvsem po opičjem gozdu. Vendar, ko si tam opaziš tudi prisrčne ulice polne trgovinic, dobrih restavracij in barov z živo glasbo, ne manjka pa niti masažnih salonov. Dejansko ti dekleta na vsakem koraku v roke porinejo letak s cenikom masažnega salon in te z nasmehom povabijo vanj. Torej, če koga zanima kaj vse se je dogajalo v Ubudu, naj le pridno bere naprej.

Še isti večer, ko smo prispeli v Ubud, nam je Niks ponudil možnost skupne večerje ali pa samostojno pohajkovanje po mestu oziroma počivanje v hotelu, kakor komu sede. Midva z Rokom sva se odločila za skupno večerjo v restavraciji Sagitarius, kjer je bila hrana božanska in poceni. Oba sva naročila zrezek, kajti po celem tednu nudlov, riža in piščanca, je bil pravi zrezek še kako dobrodošel na krožniku. Sicer ni prišel v takšni velikosti kot smo ga navajeni v Sloveniji, ampak je bil pa zato polnega okusa in indonezijske začimbe so mu dale še tisto piko na i. Poleg si dobil še krompirček, zelenjavo in hudičevo pekočo sasaško omako, ki so jo okusili le tisti pogumni. Vsi siti in zadovoljni smo odšli nato vsak po svoje, nekateri na masažo, drugi po trgovinicah in tretji po barih. Na koncu nas je peščica pristala v baru z živo glasbo, kjer smo opazovali kako so si Avstralci res dali duška s popivanjem, plesanjem in nato tudi preizkušanjem v karaokah. 

Ulica v Ubudu

Bazen v hotelu Warsa's

Ker smo vsi dobro vedeli, da moramo zjutraj, če si želimo ogledati opičji gozd zgodaj vstati, smo se nekaj po polnoči tudi mi spravili v postelje in zaspali.
Zgodaj zjutraj je bilo v sobo slišati hrup, kajti jutranje obiskovalke Warsa's hotela so bile opice, ki so razgrajale po strehi in pred sobami ter naokoli metale vse kar jim je padlo pod šapice. Po tako prisrčnem in predvsem nevsakdanjem bujenju smo bili že okoli 7h na zajtrku, kjer smo uživali ob jutranji kavici, sadni solati, palačinki s koščki banane, posuto s kakavom ter medom. Sledil je samostojen ogled opičjega gozda, a ker se uradno odpre šele ob 8:30 smo naskrivaj odskakljali noter, brez da bi plačali vstopnino. Malce smo se sprehodili po notranjosti gozda, kjer so se opice ravno začele prebujati in so nekatere hitro, druge počasi bezljale proti vhodu v gozd. Če imate v roki kakšno flaško, vrečko s sladkarijami oziroma hrano na splošno, boste glavna tarča opic. Tiste majhne opice, ki splezajo na vas so še sprejemljive, ljubke in smešne, ampak tiste velike so popolnoma druga zgodba in ne izgledajo nič kaj prijazno ali zabavno. Opice izredno rade brskajo tudi po vaših osebnih stvareh in odpirajo zadrge torb, tako da le pazljivo tam. Ker opičji gozd še ni bil uradno odprt in tam še ni bilo »varnostnikov«, ki bi čuvali turiste pred včasih preveč nadležnimi opicami, smo bili okoli opic kar malce previdni, nam je pa vseeno uspelo narediti par fotk z opicami preden so nas upravitelji gozda opazili in nagnali ven. 






Ob 9:15 je sledil odhod iz hotela Warsa's na oglede. Pot nas je peljala do Lakeview hotela oziroma njihovega zunanjega bara od koder se odpira čudovit pogled na vulkan Batur in vulkansko jezero Batur. Na terasi z izjemnim razgledom spijemo kavico ali sveži sadni sok in nadaljujemo pot do raftinga. 




Štirje ali pet se jih spravi v en raft z vodnikom in Indiana Jones dogodivščina se lahko začne. Drvimo po reki medtem pa naš vodnik Wayan kriči kdaj naj se spustimo v notranjost rafta, da nas ne pomeče v vodo. Saj ne da je enega člana našega rafta zanalašč vrgel v vodo in da nas je peljal pod vsak manjši slapek, da nas je ja čimbolj zalivalo. Ampak bilo je zabavno in izvedeli smo, da je Wayan deveti otrok v družini, čeprav smo mi domnevali da je prvi. V Indoneziji so namreč znani po tem, da prvemu otroku dajo ime Wayan, kar naj bi pomenilo najbolj zrel oziroma odrastel. Drugemu sinu dajo ime Made, tretjemu Nyoman in četrtemu Ketut. Če imajo v družini več kot 4 otroke se cikel imen ponovi in naš vodnik Wayan je bil očitno že v tretjemu ciklu. Sledilo je skakanje z dva in sedem metrov visoke skale v vodo in že smo bili pri koncu reke. S tovornjačkom smo se zapeljali po izredno ozki cesti nazaj do začetne točke raftanja, se tam lepo stuširali in že smo z avtobusom nadaljevali pot proti zadnji turistični atrakciji tistega dne – riževim terasam. Dejansko jih je v okolici Ubuda izredno veliko, mi smo si šli ogledati riževe terase nekje pri Petulu vasi. Ker je med potjo deževalo, je bilo na riževih terasah še bolj blatno kot ponavadi, poleg tega pa so pred kratkim tudi poželi riž, tako da ni bilo tistega pristnega občutka in razgleda. Res škoda. 







Ob 6h smo bili že nazaj v hotelu in nato je seveda sledila večerja, tokrat v restavraciji Icip-Icip kjer so cene višje kot v restavraciji večer poprej pa tudi hrana vsaj po mojem okusu malce slabša in postrežba počasnejša. Definitivno se pri njih splača naročiti Grilled sensation, ki stane 65.000 IDR, gre pa za različne vrste mesa na ražnjiču, dušen riž, zelenjavo in njihovo znano arašidovo omako. 
Po večerji sva si z Rokom (pa mislim, da nisva bila edina in so drugi storili isto) privoščila enourno balinezijsko masažo za smešno nizko ceno 60.000 IDR – cca. 3,8 €. Seveda imaš na izbiro različne vrste masaž npr. Lomi-Lomi masažo, Deep tissue masažo, Balinezijsko masažo, masažo hrbta, potem imaš na voljo tudi raznorazne pilinge pa manikure in pedikure. You name it – they got it! Skratka v masažnem salonu sva dobila svoj zasebni prostor in se prepustila rokam maserk. Zanimivo je bilo gledati kako naju masirata povsem istočasno, z identičnimi gibi. Prve pol ure je bilo božansko, saj ti masira hrbet, ramena in vrat, potem preide na noge in te obrne na hrbet ter masira prste na nogah in roke. Sledil je meni osebno manj prijeten del, masaža trebuha, prsnega koša in obraza. Po tej relaksaciji so nama ponudili tudi gingsengov čaj, ki sva ga v prijetnem vzdušju salona spila in se odpravila na zadnji sprehod po ulicah Ubuda.

Oznake: , , , , ,