• RAZNO
  • Indonezija #9

    16. september 2014


    Konec uživanja na Gili Trawanganu, kajti napočil je čas za obisk manj turističnega Lomboka, ki je  verjetno najbolj znan po 3726m visokem Rinjaniju - drugem najvišjem vulkanu v Indoneziji.
    Okoli 9 ure zjutraj smo se poslovili od Gili Trawangana in se spravili na čoln, na katerega so fantje predhodno naložili vso našo prtljago. Kakšne pol ure smo se pozibavali na valovih in končno pripluli do Lomboka. Seveda smo spet zaposlili fante, ki so vso našo prtljago spravili s čolna na kopno, nato pa je sledila hoja po cesti do avtobusa. H sreči ceste na Lomboku niso tako prometne kot na Baliju, tako da smo vsi živi in celi prispeli do avtobusa na katerega smo komaj stlačili vso našo prtljago in se odpravili do prvega postanka – dvojnih slapov Sendang Gila in Tiu Kelep. Po uri in pol vožnje smo le prispeli do parkirišča, zapustili avtobus in se peš odpravili do prvega slapa. Uspeli smo narediti par fotk in se hitro odpravili naprej, kajti drugi slap je primeren tudi za kopanje v ledeno mrzli vodi. Pot je bila kar malce težavna, polna preprek in celo prečkanja preko potoka, katerega tok je izredno močan, tako da previdnost pri vsakem koraku ni bila odveč. Seveda je bilo logično, da se po tako naporni poti prileže osvežitev v vodi, kar nas je večina tudi storila. Nekateri so šli celo na poličko za slapom in z nje skočili, a ta podvig je zahteval kar dobro vzdržljivost v tako ledeni vodi. Pri domačinih celo kroži zgodba o tem, da postaneš kar leto dni mlajši če se okopaš za slapom Tiu Kelep. 
     


    Po isti, težavni poti smo se vrnili nazaj in sledil je ogled tradicionalne sasaške vasice Senaru, katere prebivalci so kulturni varuhi Rinjanija in njegovih okoliških gozdov. Prosto smo se sprehajali po njihovi kar malce skomercializirani vasici, opazovali tamkajšnje prebivalce in živali. Spoznali smo celo poglavarja, ki nam je prijazno razkazal tudi notranjost ene izmed hišk. Kar nekaj časa smo se zadržali tam, potem pa je prišla vsem dobro poznana lakota in obljubljeni »all you can eat« nas je s pospeškom spravil v prikupno restavracijo s čudovitim razgledom na gozdove, kjer se je videl tudi eden izmed prej obiskanih slapov. Očitno so mislili, da si bo vsak vzel indonezijske (male) porcije, tako da je hrane kaj hitro zmanjkalo in so hiteli pripravljati še. Ja, kdo bi pa vedel da smo taki požeruhi in da nam je njihov Mie Goreng tako všeč.











    Sledila je dolga vožnja do Kute Lombok in nastanitev v hotelu Tastura.

    Ni komentarjev:

    Objavite komentar