Konec
uživanja na Gili Trawanganu, kajti napočil je čas za obisk manj turističnega
Lomboka, ki je verjetno najbolj znan po
3726m visokem Rinjaniju - drugem najvišjem vulkanu v Indoneziji.
Okoli 9 ure
zjutraj smo se poslovili od Gili Trawangana in se spravili na čoln, na katerega
so fantje predhodno naložili vso našo prtljago. Kakšne pol ure smo se
pozibavali na valovih in končno pripluli do Lomboka. Seveda smo spet zaposlili
fante, ki so vso našo prtljago spravili s čolna na kopno, nato pa je sledila
hoja po cesti do avtobusa. H sreči ceste na Lomboku niso tako prometne kot na
Baliju, tako da smo vsi živi in celi prispeli do avtobusa na katerega smo komaj
stlačili vso našo prtljago in se odpravili do prvega postanka – dvojnih slapov
Sendang Gila in Tiu Kelep. Po uri in pol vožnje smo le prispeli do parkirišča,
zapustili avtobus in se peš odpravili do prvega slapa. Uspeli smo narediti par
fotk in se hitro odpravili naprej, kajti drugi slap je primeren tudi za kopanje
v ledeno mrzli vodi. Pot je bila kar malce težavna, polna preprek in celo
prečkanja preko potoka, katerega tok je izredno močan, tako da previdnost pri
vsakem koraku ni bila odveč. Seveda je bilo logično, da se po tako naporni poti
prileže osvežitev v vodi, kar nas je večina tudi storila. Nekateri so šli celo
na poličko za slapom in z nje skočili, a ta podvig je zahteval kar dobro
vzdržljivost v tako ledeni vodi. Pri domačinih celo kroži zgodba o tem, da
postaneš kar leto dni mlajši če se okopaš
za slapom Tiu Kelep.
Po isti,
težavni poti smo se vrnili nazaj in sledil je ogled tradicionalne sasaške
vasice Senaru, katere prebivalci so kulturni varuhi Rinjanija in njegovih
okoliških gozdov. Prosto smo se sprehajali po njihovi kar malce
skomercializirani vasici, opazovali tamkajšnje prebivalce in živali. Spoznali
smo celo poglavarja, ki nam je prijazno razkazal tudi notranjost ene izmed
hišk. Kar nekaj časa smo se zadržali tam, potem pa je prišla vsem dobro poznana
lakota in obljubljeni »all you can eat« nas je s pospeškom spravil v prikupno
restavracijo s čudovitim razgledom na gozdove, kjer se je videl tudi eden izmed
prej obiskanih slapov. Očitno so mislili, da si bo vsak vzel indonezijske
(male) porcije, tako da je hrane kaj hitro zmanjkalo in so hiteli pripravljati
še. Ja, kdo bi pa vedel da smo taki požeruhi in da nam je njihov Mie Goreng
tako všeč.
Sledila je
dolga vožnja do Kute Lombok in nastanitev v hotelu Tastura.
Oznake: Indonesia, Indonezija, Lombok, Potovanja, Rinjani, Senaru traditional village, Sendang Gila waterfall, Tiu Kelep waterfall