• RAZNO
  • Francija: Pariz (Versailles, Louvre, Montmartre)

    28. oktober 2014


    Dejstvo, da je od obiska Pariza minilo že kar leto dni, nikakor ne pripomore k boljši kakovosti te objave. Dogodki in ogledi znamenitosti drugega dne v Parizu so že dodobra zaviti v meglo, a s pomočjo slik mi je v spomin uspelo priklicati tiste najbolj pomembne trenutke. Prvi dan se mi je izredno dobro vtisnil v spomin, ker je bil Eifflov stolp nekaj kar sem si že od nekdaj želela videti in Pariz mesto, ki sem si ga že od nekdaj želela obiskat. Drugi dan, kateremu je namenjena današnja objava pa nikakor ni lahek zalogaj za moj že nekoliko slab spomin. Vem pa, da je bil urnik tistega dne do minute zapolnjen in bilo je naporno, a se je definitivno splačalo, saj drugače v tako kratkem času, ne bi spoznali Pariza, tako dobro kot smo ga. Pa si poglejmo naše dogodivščine tistega deževnega novembrskega dne. 

     

    Zgodaj zjutraj nas je pred hotelom pobral avtobus ter nas peljal na ogled mesta, naša končna postaja pa je bila izven vrveža Pariza in sicer dvorec Versailles (Château de Versailles). Nebo je bilo obarvano v petdeset odtenkov sive in drobne kapljice tu in tam so fantom kravžljale živčke, dekletom pa predvsem lase. Ker smo bili zgodnji, pred dvorcem še ni bilo gneče, tako da smo dokaj kmalu dobili vstopnice in začeli vsak zase raziskovati notranjost dvorca. Tu dobiš predvsem občutek kako je Sončni kralj Ludvik pretiraval z vsem tem razkošjem, a hkrati ga tudi občuduješ saj je človek le imel neko vizijo kaj želi ustvariti in v čemu želi uživati. Kdo pa sedaj, v našem sodobnem času, tako zelo spoštuje umetnost in kdo ima toliko denarja, da nekaj takšnega sploh ustvari. Verjetno bi te ljudi lahko našteli na prste ene roke, kajne? Ampak vseeno umetnost le spoštujemo, saj se drugače po tovrstnih turističnih atrakcijah sploh ne bi sprehajali. 
     



    Verjetno najbolj osupljiv prostor v celotnem dvorcu predstavlja zrcalna dvorana, kjer si zlahka predstavljaš eno izmed tistih mičnih gospodičen, ki se vsak dan iz dolgočasja sprehaja po dvorcu in se občuduje v odsevu tisočih ogledal. Iz zrcalne dvorane se odpira tudi čudovit razgled na vrtove. Obžalujem edino, da se nismo sprehodili in si ogledali te slavne vrtove, ampak morda se nekega dne vrnem v pomladansko/poletnem času, ko so najlepši in bo tudi vreme bolj naklonjeno ogledom. Pa še mala malenkost, ki se mi je izredno dobro vtisnila v spomin - iskanje izhoda. Nemogoče ga je najti, z Rokom sva ga iskala celo večnost in na koncu sva morala vprašati pri informacijah, kako za vraga naj prideva ven. In sva ga našla, najbolj smešno pri vsem tem pa je, da nisva bila edina, ki sva ga tako vneto iskala, kajti tudi drugi so se morali namučiti, da so sploh prišli ven. Zakaj je treba tako zakomplicirati? Pred dvorcem sva imela še nekaj časa zase, ki sva ga izkoristila za fotografiranje in zgražanje nad vrsto, ki se je vila pred dvorcem in ji ni bilo videti konca. V mislih sva se zahvalila vodički Tini, ki nas je malce prezgodaj vrgla iz postelje, da smo prišli prej sem in se izognili tovrstni gneči.






    Z avtobusom smo se nato vrnili nazaj v center Pariza in pot nas je vodila do slavne katedrale Notre Dame, kjer smo občudovali njeno zunanjost značilno za gotsko arhitekturo. Počakali smo tudi v vrsti za vstop v notranjost same katedrale, katera je zavita v mistično temo, a ima čudovite detajle, ki so vidni v soju sveč in svetlobe, ki vstopa skozi okna. 




    Naši želodčki so se že glasno oglašali in odločili smo se da obiščemo znamenito Latinsko četrt, kjer imajo na voljo ogromno restavracij po zmernih cenah (kolikor so le te v Parizu lahko zmerne). Dokaj veliko število ljudi se dnevno sprehodi po teh ulicah in tu najdemo tudi marsikatero trgovinico s spominki. Vsi skupaj smo se nato dobili na dogovorjeni točki in se odpravili proti muzeju Louvre. 
     V Parizu se potepajo nepridipravi, to je znano dejstvo in marsikdaj slišimo kako izredno pazljivi moramo biti, predvsem na metrojih. Ampak ne le na metrojih, tudi okoli znamenitosti pazljivost ni odveč, saj smo vsi opazovali taktiko treh mladih nepridipravov, kako so (skoraj očitno) želeli izmakniti ročno torbico enemu izmed naših sopotnikov. Še preden bi jim uspelo izvršiti to kaznivo dejanje, smo se jih na zadnjem semaforju pred Louvrom zaradi pospešitve koraka otresli.



    Končno smo jih zagledali, tiste znane steklene piramide, ki pred Louvrom prve padejo v oči. Šele nato se zaveš kako ogromna je zgradba v katero boš vstopil in jo raziskoval, s pomočjo zemljevida seveda. Vstopili smo v Louvre in tam imeli 2 uri časa za oglede. Toliko slik je lepših od skrivnostne Mona Lise, ki jo je Leonardo da Vinci ustvaril, pa vendarle si jo v Louvru moraš ogledat. Resnično težko jo zgrešiš, saj je pred Mona Liso tolikšna gneča kot pred nobeno drugo sliko. Toliko hrupa okoli nje, pa niti ne veš ali gledaš v original ali le eno izmed mnogih dobrih kopij, ki jih vsake toliko, zaradi varnosti, razstavljajo. Hodila sva še malo naokoli, si ogledala Hamurabijev zakonik, prišla do noro lepih kipov, gledala umetnike kako sedijo na tleh in rišejo, potem pa ponesreči prišla do izhoda. Videla sva, da ogromno ljudi hodi ven, ampak si mislila, da je tu pač vedno tako (no, to sem si mislila jaz, Rok ni bil ravno prepričan v to). Izmuznila sva se nazaj noter, a tam ni bilo žive duše, tako da sva vendarle popustila in šla ven, kjer sva izvedela, da se muzej ob 6 uri zapira, ker je 1. november. Res škoda, pa toliko stvari je bilo še za videt. Ni nama preostalo drugega kot zaviti v Starbucks in si privoščiti kavico, malo postopati okoli steklenih piramid in se končno dobiti s skupino. Louvre je za nas ostal še neraziskan, a to bi se zgodilo v vsakem primeru, saj tudi dva dni ne bi bila dovolj za ogled vsega. 






     
    Peš smo se odpravili proti nekoč vsem dobro znani zibelki umetnosti Montmartre, katere ime pomeni gora mučenikov. Mi smo se resnično namučili, ko smo se povzpeli po nešteto stopnicah vse do bazilike Sacré-Coeur ali v prevodu bazilike Svetega srca. Videli smo jo že od daleč, saj je izredno dobro osvetljena, predvsem pa veličastna. Od tam je razgled na Pariz resnično čaroben, a je našo izkušnjo kvaril dež, ki se je ravno tisti čas odločil, da bo pokazal vso svojo moč. Podnevi na Montmartrtu še dandanes najdemo poulične umetnike, ki slikajo portrete mimoidočih turistov, stojnice na katerih najdemo že dokončane umetnije na platnih ali papirju pa tudi glasbenike, ki svoj navdih iščejo v vsem in vsakomur. Tudi mi smo imeli tam čas zase, predvsem za nakup spominkov, kar sva z Rokom tudi izkoristila. Sama sem seveda morala kupiti znamenite pisane makrone, Rok pa je kupil risbo Eifflovega stolpa, ki je zaradi dežja še najbolj trpela.


    Sledila je pot navzdol do restavracije, kjer smo si privoščili skupno večerjo v francoskem slogu, potem pa se po »Red Light District« coni, mimo Moulin Rouga odpravili na metro in do hotela.  

    2 komentarja:

    1. Kakšne krasne fotke. <3 Jaz upam, da mi enkrat uspe obiskati Pariz. In London. To sta dve mesti, ki si ju najbolj želim videti. :D

      OdgovoriIzbriši
      Odgovori
      1. Hvala ;) Nekega dne zagotovo boš. London bi pa tudi jaz želela obiskati :)

        Izbriši