Dejstvo, da je od obiska Pariza minilo že kar leto dni,
nikakor ne pripomore k boljši kakovosti te objave. Dogodki in ogledi
znamenitosti drugega dne v Parizu so že dodobra zaviti v meglo, a s pomočjo
slik mi je v spomin uspelo priklicati tiste najbolj pomembne trenutke. Prvi dan
se mi je izredno dobro vtisnil v spomin, ker je bil Eifflov stolp nekaj kar sem
si že od nekdaj želela videti in Pariz mesto, ki sem si ga že od nekdaj želela
obiskat. Drugi dan, kateremu je namenjena današnja objava pa nikakor ni lahek
zalogaj za moj že nekoliko slab spomin. Vem pa, da je bil urnik tistega dne do
minute zapolnjen in bilo je naporno, a se je definitivno splačalo, saj drugače
v tako kratkem času, ne bi spoznali Pariza, tako dobro kot smo ga. Pa si
poglejmo naše dogodivščine tistega deževnega novembrskega dne.
Zgodaj zjutraj nas je pred hotelom pobral avtobus ter nas
peljal na ogled mesta, naša končna postaja pa je bila izven vrveža Pariza in
sicer dvorec Versailles (Château de Versailles). Nebo je bilo obarvano v petdeset
odtenkov sive in drobne kapljice tu in tam so fantom kravžljale živčke,
dekletom pa predvsem lase. Ker smo bili zgodnji, pred dvorcem še ni bilo gneče,
tako da smo dokaj kmalu dobili vstopnice in začeli vsak zase raziskovati
notranjost dvorca. Tu dobiš predvsem občutek kako je Sončni kralj Ludvik
pretiraval z vsem tem razkošjem, a hkrati ga tudi občuduješ saj je človek le
imel neko vizijo kaj želi ustvariti in v čemu želi uživati. Kdo pa sedaj, v
našem sodobnem času, tako zelo spoštuje umetnost in kdo ima toliko denarja, da
nekaj takšnega sploh ustvari. Verjetno bi te ljudi lahko našteli na prste ene
roke, kajne? Ampak vseeno umetnost le spoštujemo, saj se drugače po tovrstnih
turističnih atrakcijah sploh ne bi sprehajali.
Verjetno najbolj osupljiv prostor v celotnem dvorcu
predstavlja zrcalna dvorana, kjer si zlahka predstavljaš eno izmed tistih
mičnih gospodičen, ki se vsak dan iz dolgočasja sprehaja po dvorcu in se
občuduje v odsevu tisočih ogledal. Iz zrcalne dvorane se odpira tudi čudovit razgled
na vrtove. Obžalujem edino, da se nismo sprehodili in si ogledali te slavne
vrtove, ampak morda se nekega dne vrnem v pomladansko/poletnem času, ko so
najlepši in bo tudi vreme bolj naklonjeno ogledom. Pa še mala malenkost, ki se
mi je izredno dobro vtisnila v spomin - iskanje izhoda. Nemogoče ga je najti, z
Rokom sva ga iskala celo večnost in na koncu sva morala vprašati pri
informacijah, kako za vraga naj prideva ven. In sva ga našla, najbolj smešno
pri vsem tem pa je, da nisva bila edina, ki sva ga tako vneto iskala, kajti
tudi drugi so se morali namučiti, da so sploh prišli ven. Zakaj je treba tako
zakomplicirati? Pred dvorcem sva imela še nekaj časa zase, ki sva ga
izkoristila za fotografiranje in zgražanje nad vrsto, ki se je vila pred
dvorcem in ji ni bilo videti konca. V mislih sva se zahvalila vodički Tini, ki
nas je malce prezgodaj vrgla iz postelje, da smo prišli prej sem in se izognili
tovrstni gneči.
Z avtobusom smo se nato vrnili nazaj v center Pariza in pot
nas je vodila do slavne katedrale Notre Dame, kjer smo občudovali njeno
zunanjost značilno za gotsko arhitekturo. Počakali smo tudi v vrsti za vstop v
notranjost same katedrale, katera je zavita v mistično temo, a ima čudovite
detajle, ki so vidni v soju sveč in svetlobe, ki vstopa skozi okna.
Naši želodčki so se že glasno oglašali in odločili smo se da
obiščemo znamenito Latinsko četrt, kjer imajo na voljo ogromno restavracij po
zmernih cenah (kolikor so le te v Parizu lahko zmerne). Dokaj veliko število
ljudi se dnevno sprehodi po teh ulicah in tu najdemo tudi marsikatero
trgovinico s spominki. Vsi skupaj smo se nato dobili na dogovorjeni točki in se
odpravili proti muzeju Louvre.
V Parizu se potepajo nepridipravi, to je znano dejstvo in
marsikdaj slišimo kako izredno pazljivi moramo biti, predvsem na metrojih.
Ampak ne le na metrojih, tudi okoli znamenitosti pazljivost ni odveč, saj smo
vsi opazovali taktiko treh mladih nepridipravov, kako so (skoraj očitno) želeli
izmakniti ročno torbico enemu izmed naših sopotnikov. Še preden bi jim uspelo
izvršiti to kaznivo dejanje, smo se jih na zadnjem semaforju pred Louvrom
zaradi pospešitve koraka otresli.
Končno smo jih zagledali, tiste znane steklene piramide, ki
pred Louvrom prve padejo v oči. Šele nato se zaveš kako ogromna je zgradba v
katero boš vstopil in jo raziskoval, s pomočjo zemljevida seveda. Vstopili smo
v Louvre in tam imeli 2 uri časa za oglede. Toliko slik je lepših od
skrivnostne Mona Lise, ki jo je Leonardo da Vinci ustvaril, pa vendarle si jo v
Louvru moraš ogledat. Resnično težko jo zgrešiš, saj je pred Mona Liso tolikšna
gneča kot pred nobeno drugo sliko. Toliko hrupa okoli nje, pa niti ne veš ali
gledaš v original ali le eno izmed mnogih dobrih kopij, ki jih vsake toliko,
zaradi varnosti, razstavljajo. Hodila sva še malo naokoli, si ogledala
Hamurabijev zakonik, prišla do noro lepih kipov, gledala umetnike kako sedijo
na tleh in rišejo, potem pa ponesreči prišla do izhoda. Videla sva, da ogromno
ljudi hodi ven, ampak si mislila, da je tu pač vedno tako (no, to sem si
mislila jaz, Rok ni bil ravno prepričan v to). Izmuznila sva se nazaj noter, a
tam ni bilo žive duše, tako da sva vendarle popustila in šla ven, kjer sva
izvedela, da se muzej ob 6 uri zapira, ker je 1. november. Res škoda, pa toliko
stvari je bilo še za videt. Ni nama preostalo drugega kot zaviti v Starbucks in
si privoščiti kavico, malo postopati okoli steklenih piramid in se končno
dobiti s skupino. Louvre je za nas ostal še neraziskan, a to bi se zgodilo v
vsakem primeru, saj tudi dva dni ne bi bila dovolj za ogled vsega.
Peš smo se odpravili proti nekoč vsem dobro znani zibelki
umetnosti Montmartre, katere ime pomeni gora mučenikov. Mi smo se resnično
namučili, ko smo se povzpeli po nešteto stopnicah vse do bazilike Sacré-Coeur
ali v prevodu bazilike Svetega srca. Videli smo jo že od daleč, saj je izredno
dobro osvetljena, predvsem pa veličastna. Od tam je razgled na Pariz resnično čaroben,
a je našo izkušnjo kvaril dež, ki se je ravno tisti čas odločil, da bo pokazal
vso svojo moč. Podnevi na Montmartrtu še dandanes najdemo poulične umetnike, ki
slikajo portrete mimoidočih turistov, stojnice na katerih najdemo že dokončane
umetnije na platnih ali papirju pa tudi glasbenike, ki svoj navdih iščejo v
vsem in vsakomur. Tudi mi smo imeli tam čas zase, predvsem za nakup spominkov,
kar sva z Rokom tudi izkoristila. Sama sem seveda morala kupiti znamenite
pisane makrone, Rok pa je kupil risbo Eifflovega stolpa, ki je zaradi dežja še
najbolj trpela.
Sledila je pot navzdol do restavracije, kjer smo si
privoščili skupno večerjo v francoskem slogu, potem pa se po »Red Light
District« coni, mimo Moulin Rouga odpravili na metro in do hotela.
Oznake: bazilike Sacré-Coeur, France, Francija, Louvre, Montmartre, museum, muzej, Paris, pariz, Potovanja, Versailles