• RAZNO
  • Francija: Pariz

    26. oktober 2014


    Pariz je že od nekdaj imel tisti pravljični prizvok. Ima svoje čare, zaznamuje ga vsa ta zgodovina kraljev, pisateljev, slikarjev in celo navadnih ljudi, ki so se v preteklosti trudili, da na mestu pustijo svoj ogromen pečat. Menim, da jim je odlično uspelo, saj v Parizu vsak posameznik lahko najde tisto nekaj čemur  pravimo popolnost. Je mesto, kjer se srečajo tri vsem dobro poznane gospodične: preteklost, sedanjost in prihodnost. Sprehod skozi zgodovino, sprostitev ob kavici in obenem nove zamisli za nadaljnje korake v življenju. Muzeji, visoka moda v butikih in sodobni izumi. Znamenitosti, ki privabljajo gruče turistov. Prav vsak od njih pa v Parizu najde svoj priljubljeni prostor, ki ga napolni s pozitivno energijo in preprostim občutkom sreče. 



     Rok me je lansko leto, točno takle čas – konec oktobra, peljal na skrivni izlet. To je bilo moje darilo za diplomiranje in hkrati za najino tretjo obletnico. Ne vede kam grem, sem na slepo spakirala kovček in upala, da sem s seboj vzela vse potrebno. Zaradi njegove nepazljivosti, sem še pred vstopom na avtobus izvedela, da greva v glavno mesto Francije – Pariz. Mesto, o katerem sanja vsako dekle. No, saj si predstavljate moje navdušenje!

     
    Ko smo bili vsi udobno nameščeni na sedežih avtobusa, nam je vodička Tina (turistična agencija Palma) na kratko poročala skozi katera mesta se bomo peljali. Sledila je večerna vožnja z ogromno spanja in s kratkimi vmesnimi postanki. V dopoldanskih urah smo končno prispeli na obrobje Pariza, kjer smo v hotelu Campanile Creteil Centre, vsi skupaj v eni sobi, pustili svojo prtljago in se z bližnje metro postaje Créteil-Préfecture odpravili do Marsovih poljan (Champ de Mars), kjer se nahaja 324m visok Eifflov stolp. 

    Pot od našega hotela Campanile Creteil Centre do Créteil-Préfecture metroja
    Pred našim hotelom.

    Kljub kislem oktobrskem vremenu smo imeli srečo, kajti sonce se je prikazalo izza oblakov ter nam še dodatno polepšalo prvo srečanje s tem čudovitim francoskim mestom. Eifflov stolp že vse od leta 1889 kljubuje vsem vremenskim razmeram, nemirom in nevoščljivostjo, kajti francozi nad stolpom sprva niti niso bili navdušeni in so nasprotovali njegovi gradnji ter ga kasneje želeli tudi porušiti, saj so bili mnenja, da je tovrsten objekt v mestu povsem nepotreben in celo monstruozen. Ampak dandanes izkušnja Pariza, brez da bi si ogledali in se povzpeli na Eifflov stolp, pač ni popolna. Občutek, ko stojiš tam pred znamenitostjo, ki več kot očitno ponazarja in s ponosom predstavlja Pariz, je neopisljiv. Še bolj neopisljiv pa je pogled z Eifflovega stolpa na celotno prestolnico, ki ji ne vidimo konca. Ampak brez zapletov seveda ne gre, kaj pa smo pričakovali. 





    Pred vzponom na Eifflov stolp je sledilo obvezno čakanje v vrsti. Vodička se je nato pogajala z varnostnikom, ki nas je navsezadnje spustil mimo vrste, tako da smo se malce prej povzpeli na razgledno ploščad. Sonce se je ta čas že skrilo, a je bil pogled na Pariz res edinstvena izkušnja. Vendar smo želeli še več in še boljši pogled na celotno mesto, tako da smo se postavili v vrsto za vzpon na vrh stolpa. Na našo veliko žalost, smo se postavili v napačno vrsto, kajti tu si moral že imeti kupljeno karto za na vrh. Ko smo to spoznali, smo se histerično odpravili iskat blagajno za nakup kart in jo tudi našli a je bila, zaradi bog ve česa, že dobro uro zaprta. Večina iz naše skupine je zato obupala in se vrnila občudovat Pariz s ploščadi kjer smo se nahajali. Midva z Rokom in še en parček, pa smo vztrajali in tudi dočakali gospoda, ki si je ravno tisti čas moral vzeti pavzo. Seveda je sledilo še eno čakanje v vrsti in končno dolgo pričakovani vrh stolpa. Na vrhu nas je pričakal občutno hladnejši zrak in sunki vetra, a tudi obljubljeni božanski razgled. Kar nepremično bi stal tam in z odprtimi usti opazoval celotno mesto. Mesto, ki ga boš še naslednjih nekaj dni raziskoval. Le časa je bilo bolj malo, saj se je minutni kazalec na uri vztrajno pomikal naprej in skoraj kričal, da je čas za ponovno snidenje z vodičko, ki je ostala pod Eifflovim stolpom. Na vrhu je nastalo par fotk, naredila sva hiter obhod okoli in si skušala v spomin vtisniti čim več podrobnosti. Skoraj tekla sva do dvigala, kjer naju je zopet pričakala neznosna gneča, a se je Rok spomnil besed vodičke, da je po stopnicah navzdol še eno dvigalo kjer je ponavadi gneča bistveno manjša. In res je bila, tako da sva že v drugi rundi pristala v dvigalu in nenehno pogledovala na uro, a dvigalo za to ni šlo nič kaj hitreje navzdol. S pospeškom sva leta iz dvigala in ujela skupino, ki se je počasi že odpravljala proti ladjicam, saj je sledila plovba po reki Seni. 

     




    Na ladjici sva se udobno namestila ob oknu in si v ušesa vtaknila slušalke, da bi poslušala pariško pravljico o znamenitostih mimo katerih plujemo. Z zanimanjem sva opazovala okolico in ljudi, ki so se ob bregu reke sprehajali, sedeli in se jim prav nikamor ni mudilo. Počasi se je že temnilo in kaj kmalu naju poslušanje ni več zanimalo, tako da sva se odpravila na zrak v zunanji del ladjice, ki je zaradi mrzle oktobrske noči bolj kot ne sameval. Slonela sva ob ograji in še naprej občudovala pariške zgradbe, ki so se pojavljale ob bregu reke, ko so se nenadoma na Eifflovem stolpu prižgale luči in ga popolnoma osvetlile. Še večje presenečenje so bile utripajoče lučke, kot tiste, ki jih ponavadi vidimo na božičnih drevescih. Nenadoma je bila zunanjost ladje premajhna za vse radovedneže, ki so ta pravljični trenutek želeli ujeti v objektiv svojega fotoaparata. Tudi midva z Rokom nisva bila nič kaj boljša, da ne boste mislili. Ko sva bila zadovoljna z eno fotografijo, sva le še strmela v ta čudoviti pojav, ki se nama je čedalje bolj približeval, kar je hkrati pomenilo tudi konec vožnje z ladjico. 

     

    Čeprav je bila že trda tema, nam je milijon luči dal vedeti, da to za Pariz še ne pomeni konca dneva in tople postelje. Sledila je vožnja z metrojem do naslednje postojanke: Elizejskih poljan (Avenue des Champs Élysées). Ni človeka, ki za to prestižno ulico, dolgo nekje 2 kilometra, še ni slišal. Tam smo imeli čas zase, za nakupovanje, večerjo ali preprosto sprehod po tej ulici. Tu najdemo raznorazne butike prestižnih znamk, katerih cena je zares vrtoglava pa vse do navadnega H&M, ki ga poznamo tudi v Sloveniji. Okrepčamo se lahko v kavarnah in slaščičarnah, še posebej z njihovim znamenitimi pisanimi makroni. Zaradi Roka sva vstopila tudi v marsikateri avtomobilski salon s povsem nenavadnimi, včasih bi lahko rekli tudi vesoljskimi razstavnimi modeli avtomobilov. Pot naju je peljala vse do znanega Slavoloka zmage, ki ga je dal postaviti sam Napoleon v čast vsem zmagoslavnim bitkam. 











    Čas je kar hitro letel in potrebno se je bilo vrniti do vodičke, s katero smo zopet odšli na metro in proti hotelu, kjer smo se tudi nastanili.
    P.S. Paris is always a good idea! ;)

    4 komentarji:

    1. Aaah, Pariz. <3
      Jaz sem tudi bila pred nekaj leti in res je prečudovit. Sploh te lučke so mi ostale v spominu.<3 Pa seveda Elizejske poljane, razgled z Eifflovega stolpa.
      Smo pa bli še v Versaillesu in mi je prav žal, da smo imeli tam zgolj nekaj uric časa, ker si enostavno ne utegneš vsega v miru pogledat - dvorec, vrtove..
      Mi je pa takoj za Londonom Pariz najljubše meste, tako da upam, da se še vrnem.

      Super objava in lepe slike, si me kar popeljala nazaj v tisti avgust pred leti, ko sem vse lahko doživela na lastne oči
      Vidim, da tudi ti zeloo rada potuješ in se že veselim kakšnih novih objav s tvojih potovanj.

      OdgovoriIzbriši
      Odgovori
      1. Ja, vse to <3 Tudi meni bojo lučke najbolj ostale v spominu, ker jih niti najmanj nisem pričakovala :D
        Mi smo imeli pa grdo vreme, ko smo obiskali versail in vrtov niti gledat nismo šli pa tudi konec oktobra niso tako čudoviti kot v pomladanskem in poletnem času :/
        V Londonu še nisem bila, ampak nekega dne ga definitivno obiščem in upam da mi bo tako všeč kot tebi :)
        No, me veseli da ti je všeč, ker sem tudi jaz med pisanjem obujala spomine :)
        Ja, še prihajajo ;)

        Izbriši
    2. Tudi jaz sem se čisto zaljubila v Pariz pa tudi, če sem bila tam enkrat, za 3 dni :) Je res prelepo mesto :)

      OdgovoriIzbriši
      Odgovori
      1. Hitro ga vzljubiš :) Sem bila pa tudi jaz samo za 3 dni in je bilo kar naporno z vsemi tistimi ogledi, ampak se je splačalo :)

        Izbriši