Kljub vsem nemirom in morebitni nevarnosti, Egipt ostaja
priljubljena turistična destinacija. Ne le zaradi morja in čudovitih koralnih
grebenov, ampak tudi zaradi svoje bogate zgodovine, ki ga marsikdaj ovije v
tančico skrivnosti in pri ljudeh prebudi željo po odkrivanju in pustolovščinah.
Starodavne in mogočne, predvsem pa mistične piramide, ki se skrivajo v srcu
Egipta so dovolj velik razlog zakaj se tja sploh odpraviti, definitivno pa ne
edini. Pa pojdimo po stopinjah faraonov vse do današnjega Kaira –
glavnega mesta Egipta.
Ob pisanju te objave me je presenetilo dejstvo, da sem Egipt
obiskala leta 2012, čeprav se mi zdi kot bi bilo to včeraj, kajti potovanja se
ti vedno vtisnejo globoko v spomin. Iberotel Aquamarine Resort v Hurgadi je bil
začetna točka popotovanja v Kairo. Ob treh zjutraj sva s fantom na recepciji
hotela pograbila malico in se udobno namestila v avtobus ter naslednjih šest ur
preživela s pomočjo spanja in opazovanja okolice skozi okno. Urejenost in
razkošje se z oddaljevanjem od turističnega dela spreminja v kamnito puščavo,
bedo in onesnaženost.
Potem prispeš v Kairo, politično in kulturno prestolnico
Egipta, zakladnico zgodovine, mesto kjer prebiva na milijone ljudi in ga obišče
ogromno turistov. Ob pogledu na mogočno reko Nil se zaveš kako pomembna je za
tamkajšnje prebivalstvo, ob vsej gneči na cesti pa razumeš zakaj velja Kairo za
precej onesnaženo mesto. Na eni strani ostanki antične arhitekture dajejo Kairu
pridih večnega mesta, na drugi strani pa ga sodobne stavbe prizemljijo v
sedanjosti.
Naša prva postojanka je bil nacionalni muzej v Kairu (Egyptian
Museum of Antiquities), ki je - verjeli ali ne - ena izmed glavnih znamenitosti
Kaira. Tudi če niste ljubitelji zgodovine se tja le odpravite, saj med več kot
sto tisoč artefakti zagotovo najdete nekaj, kar bo pritegnilo vašo pozornost in
na vas naredilo vtis. Seveda pa sta dve bistveni stvari, ki si ju v tem muzeju
preprosto morate ogledati. Prva je soba kraljevskih mumij, kjer lahko vidite
kako dobro so ostali ohranjeni mumificirani egiptovski vladarji, nekje med
tavanjem po muzeju pa si lahko ogledate tudi mumificirane živali. Druga
znamenita in ogleda vredna zadeva pa so zakladi nekdanjega egipčanskega faraona
Tutankamona, predvsem njegova veličastna posmrtna maska iz čistega zlata in
poldragih kamnov ter neverjetni sarkofagi. Čas je tu izredno hitro minil,
vendar je zaradi velikosti muzeja, toliko soban ter stvari v njih ostalo
nepregledanih. Pa nič zato, doživetje je bilo vseeno vrhunsko in za hip si res
lahko, vsaj v mislih, odplaval v čas pred našim štetjem.
Nato nas je čakala že naslednja znamenitost Kaira –
starodavne piramide v Gizi. Dolgo sem si jih predstavljala skrite nekje sredi
puščave, težko dostopne, a realnost je vse prej kot takšna. Že med vožnjo po
Kairu je bilo mogoče v daljavi opazovati lepote Keopsove, Kefrenove in
Mikerinove piramide, kot neke mogočne varuhinje mesta. Razgled so kvarile le
tone smeti in na pol končane zgradbe. Vmes nam je vodička čas krajšala s
pripovedjo o tem, kako prebivalci Kaira odvečne smeti vržejo kar skozi okno ter
malce manj prijeten prizor poginulega konja sredi ulice za katerega se prav
nihče ne zmeni.
Končno smo prispeli do piramid, kjer je sledilo nekaj
formalnosti zaradi vstopnic in že smo bili z vseh strani obdani z vsiljivimi
prodajalci spominkov. Pred tem smo bili o tem seveda seznanjeni in dobili
opozorilo, da niti eno stvar - tudi če vneto trdijo, da gre za darilo, ne smemo
vzeti v roke, ker bomo morali kar krepko poseči v žep da jo odplačamo. Saj ne
mislijo nič slabega, so pač vztrajni »poslovneži«, le ogromno energije porabiš,
da se jih otreseš. Če odmislimo to malenkost pa je bil ogled piramid neprecenljiv
in definitivno ena izmed tistih stvari, ki jih v življenju morate doživeti.
Največja, Keopsova piramida je bila prva na vrsti za ogled. To da ji čas ni
prizanesel se vidi že od daleč, plezanje in smetenje turistov po njej pa nič
kaj ne pripomore k njeni boljši ohranjenosti. Kljub temu, smo se tudi sami
želeli dotakniti delčka zgodovine in se povzpeli po velikih kamnitih blokih ter
uživali v razgledu, ki se odpre na Kairo. Nadalje smo se premaknili k najbolj
ohranjeni in zaradi njenega vrha tudi najbolj prepoznavni Kefrenovi piramidi. Tu
ni bilo toliko nadležnih prodajalcev in tudi turistov je bilo manj, tako da smo
si lahko vzeli čas za fotografiranje in uživanje v trenutku. Proti koncu pa še
ljubka, najmanjša Mikerinova piramida, ki poleg ostalih dve velikank izpade
najmanj zanimiva, a smo se tudi pri njej zadržali dokaj dolgo.
Ker turisti brez
razglednih točk / točk za fotografiranje / selfije, v današnjem času ne moremo
preživeti, smo se par minut zadržali tudi na kraju od koder se vidijo vse
piramide in se nato odpravili k mojem najljubšem delu – Veliki Sfingi. Ogromen
levji trup in faraonov obraz, res umetniško delo a obenem pravi misterij – si
predstavljate kako je nastala? Že tisočletja leži tam in ponosno varuje
piramide, varuje puščavo, varuje Kairo. Nihče pa ne varuje Velike Sfinge in leta
tudi njej, tako kot mogočnim piramidam, niso prizanesla, kar se vidi – po čem
drugem kot po odpadlem nosu. Vsi tisti, ki smo gledali film Asterix in Obelix
tako ali tako vemo kaj se je zgodilo Sfinginem nosu, zgodovinarji pa se najbrž
ne bodo strinjali s tem, ampak koga briga, zdaj beremo objavo na blogu in ne
zgodovinske bukve. Marsikomu pa obisk Velike Sfinge ne bo ravno med
najljubšimi, saj zna biti kar zoprno, ker je razgledna točka od koder se Sfinga
v celoti vidi preplavljena s turisti in si morate izboriti svoje mesto za
fotografiranje. Definitivno pa ne smete pozabiti opomniti vodiča naj vas pelje
k točki med kamnitimi bloki, kjer sta tako Sfinga kot tudi Kefrenova piramida
na pogled istih velikosti. In prišel je čas odhoda. Še zadnji pogled na piramide
in s soncem obsijano sfingo, kjer si v spomin skušaš vtisniti vsako malenkost
in vse občutke.
Pot nas je nato peljala do trgovine s papirusom, kjer smo se
pobližje spoznali s postopkom izdelave papirusa in imeli čas občudovati
umetnije narisane na tem zvitku papirja. Na mojo veliko žalost je bilo
fotografiranje tudi tukaj, tako kot v muzeju prepovedano. Sva si pa s fantom
našla vsak svojo sliko in se pogajala za ceno, on je nato iz trgovine odšel s
papirusom na katerem je naslikan ključ večnega življenja in najino ime s
hieroglifi, jaz pa s sliko Tutankamonove maske, ki še danes krasi steno dnevne
sobe.
Sledila je še dolga in naporna vožnja nazaj do Hurgade, a če se
sprašujete ali je bilo vredno presedeti pol dneva na avtobusu zaradi obiska
Kaira – odgovor je definitivno pritrdilen. Bilo je več kot vredno!
Oznake: Cairo, Egipt, Kairo, Potovanja