EGIPT: Kairo

Kljub vsem nemirom in morebitni nevarnosti, Egipt ostaja priljubljena turistična destinacija. Ne le zaradi morja in čudovitih koralnih grebenov, ampak tudi zaradi svoje bogate zgodovine, ki ga marsikdaj ovije v tančico skrivnosti in pri ljudeh prebudi željo po odkrivanju in pustolovščinah. Starodavne in mogočne, predvsem pa mistične piramide, ki se skrivajo v srcu Egipta so dovolj velik razlog zakaj se tja sploh odpraviti, definitivno pa ne edini. Pa pojdimo po stopinjah faraonov vse do današnjega Kaira – glavnega mesta Egipta.

Ob pisanju te objave me je presenetilo dejstvo, da sem Egipt obiskala leta 2012, čeprav se mi zdi kot bi bilo to včeraj, kajti potovanja se ti vedno vtisnejo globoko v spomin. Iberotel Aquamarine Resort v Hurgadi je bil začetna točka popotovanja v Kairo. Ob treh zjutraj sva s fantom na recepciji hotela pograbila malico in se udobno namestila v avtobus ter naslednjih šest ur preživela s pomočjo spanja in opazovanja okolice skozi okno. Urejenost in razkošje se z oddaljevanjem od turističnega dela spreminja v kamnito puščavo, bedo in onesnaženost. 

Potem prispeš v Kairo, politično in kulturno prestolnico Egipta, zakladnico zgodovine, mesto kjer prebiva na milijone ljudi in ga obišče ogromno turistov. Ob pogledu na mogočno reko Nil se zaveš kako pomembna je za tamkajšnje prebivalstvo, ob vsej gneči na cesti pa razumeš zakaj velja Kairo za precej onesnaženo mesto. Na eni strani ostanki antične arhitekture dajejo Kairu pridih večnega mesta, na drugi strani pa ga sodobne stavbe prizemljijo v sedanjosti.

Naša prva postojanka je bil nacionalni muzej v Kairu (Egyptian Museum of Antiquities), ki je - verjeli ali ne - ena izmed glavnih znamenitosti Kaira. Tudi če niste ljubitelji zgodovine se tja le odpravite, saj med več kot sto tisoč artefakti zagotovo najdete nekaj, kar bo pritegnilo vašo pozornost in na vas naredilo vtis. Seveda pa sta dve bistveni stvari, ki si ju v tem muzeju preprosto morate ogledati. Prva je soba kraljevskih mumij, kjer lahko vidite kako dobro so ostali ohranjeni mumificirani egiptovski vladarji, nekje med tavanjem po muzeju pa si lahko ogledate tudi mumificirane živali. Druga znamenita in ogleda vredna zadeva pa so zakladi nekdanjega egipčanskega faraona Tutankamona, predvsem njegova veličastna posmrtna maska iz čistega zlata in poldragih kamnov ter neverjetni sarkofagi. Čas je tu izredno hitro minil, vendar je zaradi velikosti muzeja, toliko soban ter stvari v njih ostalo nepregledanih. Pa nič zato, doživetje je bilo vseeno vrhunsko in za hip si res lahko, vsaj v mislih, odplaval v čas pred našim štetjem.  

 
Nato nas je čakala že naslednja znamenitost Kaira – starodavne piramide v Gizi. Dolgo sem si jih predstavljala skrite nekje sredi puščave, težko dostopne, a realnost je vse prej kot takšna. Že med vožnjo po Kairu je bilo mogoče v daljavi opazovati lepote Keopsove, Kefrenove in Mikerinove piramide, kot neke mogočne varuhinje mesta. Razgled so kvarile le tone smeti in na pol končane zgradbe. Vmes nam je vodička čas krajšala s pripovedjo o tem, kako prebivalci Kaira odvečne smeti vržejo kar skozi okno ter malce manj prijeten prizor poginulega konja sredi ulice za katerega se prav nihče ne zmeni. 




 

Končno smo prispeli do piramid, kjer je sledilo nekaj formalnosti zaradi vstopnic in že smo bili z vseh strani obdani z vsiljivimi prodajalci spominkov. Pred tem smo bili o tem seveda seznanjeni in dobili opozorilo, da niti eno stvar - tudi če vneto trdijo, da gre za darilo, ne smemo vzeti v roke, ker bomo morali kar krepko poseči v žep da jo odplačamo. Saj ne mislijo nič slabega, so pač vztrajni »poslovneži«, le ogromno energije porabiš, da se jih otreseš. Če odmislimo to malenkost pa je bil ogled piramid neprecenljiv in definitivno ena izmed tistih stvari, ki jih v življenju morate doživeti. Največja, Keopsova piramida je bila prva na vrsti za ogled. To da ji čas ni prizanesel se vidi že od daleč, plezanje in smetenje turistov po njej pa nič kaj ne pripomore k njeni boljši ohranjenosti. Kljub temu, smo se tudi sami želeli dotakniti delčka zgodovine in se povzpeli po velikih kamnitih blokih ter uživali v razgledu, ki se odpre na Kairo. Nadalje smo se premaknili k najbolj ohranjeni in zaradi njenega vrha tudi najbolj prepoznavni Kefrenovi piramidi. Tu ni bilo toliko nadležnih prodajalcev in tudi turistov je bilo manj, tako da smo si lahko vzeli čas za fotografiranje in uživanje v trenutku. Proti koncu pa še ljubka, najmanjša Mikerinova piramida, ki poleg ostalih dve velikank izpade najmanj zanimiva, a smo se tudi pri njej zadržali dokaj dolgo. 











Ker turisti brez razglednih točk / točk za fotografiranje / selfije, v današnjem času ne moremo preživeti, smo se par minut zadržali tudi na kraju od koder se vidijo vse piramide in se nato odpravili k mojem najljubšem delu – Veliki Sfingi. Ogromen levji trup in faraonov obraz, res umetniško delo a obenem pravi misterij – si predstavljate kako je nastala? Že tisočletja leži tam in ponosno varuje piramide, varuje puščavo, varuje Kairo. Nihče pa ne varuje Velike Sfinge in leta tudi njej, tako kot mogočnim piramidam, niso prizanesla, kar se vidi – po čem drugem kot po odpadlem nosu. Vsi tisti, ki smo gledali film Asterix in Obelix tako ali tako vemo kaj se je zgodilo Sfinginem nosu, zgodovinarji pa se najbrž ne bodo strinjali s tem, ampak koga briga, zdaj beremo objavo na blogu in ne zgodovinske bukve. Marsikomu pa obisk Velike Sfinge ne bo ravno med najljubšimi, saj zna biti kar zoprno, ker je razgledna točka od koder se Sfinga v celoti vidi preplavljena s turisti in si morate izboriti svoje mesto za fotografiranje. Definitivno pa ne smete pozabiti opomniti vodiča naj vas pelje k točki med kamnitimi bloki, kjer sta tako Sfinga kot tudi Kefrenova piramida na pogled istih velikosti. In prišel je čas odhoda. Še zadnji pogled na piramide in s soncem obsijano sfingo, kjer si v spomin skušaš vtisniti vsako malenkost in vse občutke. 






Pot nas je nato peljala do trgovine s papirusom, kjer smo se pobližje spoznali s postopkom izdelave papirusa in imeli čas občudovati umetnije narisane na tem zvitku papirja. Na mojo veliko žalost je bilo fotografiranje tudi tukaj, tako kot v muzeju prepovedano. Sva si pa s fantom našla vsak svojo sliko in se pogajala za ceno, on je nato iz trgovine odšel s papirusom na katerem je naslikan ključ večnega življenja in najino ime s hieroglifi, jaz pa s sliko Tutankamonove maske, ki še danes krasi steno dnevne sobe. 



Sledila je še dolga in naporna vožnja nazaj do Hurgade, a če se sprašujete ali je bilo vredno presedeti pol dneva na avtobusu zaradi obiska Kaira – odgovor je definitivno pritrdilen. Bilo je več kot vredno!